Preskoči na vsebino

BIBLIJA SPREMINJA ŽIVLJENJA

Našel sem pravo bogastvo

Našel sem pravo bogastvo
  • Leto rojstva: 1968

  • Država rojstva: Združene države Amerike

  • Preteklost: Poslovnež, ki je molil za to, da bi obogatel

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ

 Odraščal sem kot katoličan v mestu Rochester v zvezni državi New York. Ko sem imel osem let, sta se moja starša ločila. Tako sem med tednom živel pri mami v revnem blokovskem naselju, konce tedna pa sem preživljal pri očetu, ki je živel v bolj premožni soseski. Videl sem, kako je bilo mami težko preživljati nas šest otrok, zato sem sanjaril o tem, da bom obogatel in tako pomagal družini.

 Oče je želel, da bi bil v življenju uspešen, zato je uredil, da sem obiskal ugledno šolo za hotelski menedžment. Zelo mi je bila všeč, zato sem se vpisal nanjo. Menil sem, da je to odgovor na mojo molitev za srečo in bogastvo. Pet let sem študiral upravljanje s hoteli, poslovno pravo in podjetniško financiranje. Istočasno sem v Las Vegasu v Nevadi delal v hotelu z igralnico.

V službi sem imel nalogo skrbeti za želje in potrebe bogatašev, ki so prišli kockat v Las Vegas.

 Pri 22 letih sem že delal kot pomočnik podpredsednika v hotelu z igralnico. Imel sem status bogatega in uspešnega človeka, užival sem v najboljši hrani ter najdražjem vinu in žganih pijačah. Moji prijatelji iz poslovnega sveta so mi govorili: »Denar je sveta vladar, zato bodi še naprej osredotočen nanj.« Po njihovem mnenju je bil denar ključ do prave sreče v življenju.

 V službi sem imel nalogo skrbeti za želje in potrebe bogatašev, ki so prišli kockat v Las Vegas. Toda čeprav so bili bogati, so se mi zdeli nesrečni. In kmalu sem se tudi jaz začel tako počutiti. Več denarja kot sem zaslužil, bolj sem bil nemiren in ponoči sem vse manj spal. Začel sem se spraševati, kakšen smisel ima, da sploh še živim. Bil sem razočaran nad svojim življenjem, zato sem Boga vprašal: »Kje lahko najdem pravo srečo?«

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE

 Približno takrat sta se dve od mojih sester, ki sta pred časom postali Jehovovi priči, preselili v Las Vegas. Čeprav nisem želel sprejeti publikacij, ki sta mi jih ponujali, pa sem se strinjal, da lahko skupaj kaj preberemo iz mojega Svetega pisma. V mojem prevodu Svetega pisma so bile Jezusove besede natisnjene z rdečo barvo. Verjel sem vsemu, kar je povedal Jezus, zato sta mi moji sestri v glavnem govorili o njem. Tudi ko sem bil sam, sem rad prebiral Sveto pismo.

 Veliko stvari, o katerih sem bral, me je presenetilo. Na primer to, da je Jezus rekel: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili.« (Matej 6:7, Slovenski standardni prevod) Toda meni je duhovnik nekoč dal podobico Jezusa in rekel, da mi bo Bog dal toliko denarja, kolikor ga potrebujem, če bom pred to podobico zmolil po deset očenašev in deset zdravamarij. Ampak če kar naprej ponavljam ene in iste besede, ali ni to blebetanje? Prebral sem tudi naslednje Jezusove besede: »Tudi na zemlji nikomur ne pravite ‚oče‘, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.« (Matej 23:9, Slovenski standardni prevod) Zato sem se spraševal: Zakaj mi katoličani duhovnikom pravimo »oče«?

 Toda ko sem prebral svetopisemsko knjigo, ki jo je napisal Jakob, sem se globoko zamislil nad svojim življenjem. V 4. poglavju je Jakob zapisal: »Ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor hoče biti prijatelj sveta, postane Božji sovražnik.« (Jakob 4:4, Slovenski standardni prevod) Še bolj pa se me je dotaknila 17. vrstica v tem poglavju: »Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, ima greh.« Takrat sem poklical svoji sestri in jima povedal, da ne bom več delal v hotelih z igralnicami, saj so s tem povezane stvari, ki zame niso več sprejemljive, med drugim kockanje in pohlep.

»Ko sem prebral svetopisemsko knjigo, ki jo je napisal Jakob, sem se globoko zamislil nad svojim življenjem.«

 Hotel sem izboljšati svoj odnos z Bogom pa tudi s starši ter svojim bratom in sestrami. Zato sem se odločil, da si bom poenostavil življenje, da bom imel za to več časa. Ampak ni bilo enostavno. Začel sem namreč dobivati mamljive ponudbe za napredovanje. Če bi ostal v igralniški industriji, bi lahko zaslužil dvakrat do trikrat toliko, kot sem do tedaj. Toda molil sem o tem in se odločil, da takšno življenje ni zame. Pustil sem službo in se preselil k mami v garažo. Tam sem ustanovil manjše podjetje, v katerem sem se ukvarjal s plastificiranjem jedilnih listov za restavracije.

 Sveto pismo mi je pomagalo, da sem si postavil boljše prioritete, vendar še vedno nisem želel iti na shod Jehovovih prič. Moji sestri sta me vprašali, kaj imam proti Pričam. Rekel sem: »Vaš Bog, Jehova, razdira družine. Edini čas, ki ga lahko posvetim družini, je za božič in za rojstne dni, vi pa tega ne praznujete.« Ena od sester je začela jokati in me vprašala: »Kje pa hodiš druge dni v letu? Kadar koli smo te pripravljeni sprejeti z odprtimi rokami. Ti pa želiš priti samo za praznike, pa še to samo iz občutka dolžnosti.« Njene besede so mi segle do srca in tudi sam sem začel jokati.

 Ko sem spoznal, kako zelo sem se motil in kako rade imajo Jehovove priče svoje družine, sem se odločil, da bom šel na shod v bližnjo kraljestveno dvorano. Tam sem spoznal Kevina, ki je bil izkušen učitelj Svetega pisma in je začel poučevati tudi mene.

 Kevin in njegova žena sta živela preprosto življenje, saj sta želela čim več časa posvetiti drugim, da bi jim pomagala razumeti Sveto pismo. Zaslužila sta dovolj, da sta si lahko krila tudi stroške potovanj v Afriko in Srednjo Ameriko, kamor sta hodila pomagat graditi podružnice Jehovovih prič. Bila sta zelo srečna in imela sta se rada. Pomislil sem: To je sanjsko življenje.

 Enkrat mi je Kevin pokazal videoposnetek o tem, kakšno veselje doživljajo misijonarji pri svojem delu, in takrat sem se odločil, da je to tisto, kar bi rad počel. Po tem, ko sem že šest mesecev intenzivno preučeval Sveto pismo, sem se leta 1995 krstil kot Jehovova priča. Toda Boga nisem več prosil za bogastvo. Namesto tega sem molil: »Ne dajaj mi ne siromaštva ne bogastva.« (Pregovori 30:8)

KAKO MI JE TO KORISTILO

 Zdaj sem zares bogat, pa ne v finančnem, ampak v duhovnem smislu. Svojo čudovito ženo, Nurio, sem spoznal v Hondurasu in skupaj sva kot misijonarja služila v Panami, zdaj pa služiva v Mehiki. Kako resnične so besede iz Svetega pisma: »Jehovov blagoslov je ta, ki bogati, in On mu ne dodaja nobene bolečine.« (Pregovori 10:22)