Jehovove priče si prizadevamo krepiti tako svojo družino kot tudi druge družine. Spoštujemo Boga kot Stvarnika družinske ureditve. (1. Mojzesova 2:21–24; Efežanom 3:14, 15) Bog je v Sveto pismo dal zapisati načela, ki ljudem z vsega sveta pomagajo, da so njihovi zakoni močni in srečni.

 Po najboljših močeh se trudimo upoštevati svetopisemske nasvete, saj nam pomagajo, da se kot možje, žene in starši izboljšamo. (Pregovori 31:10–31; Efežanom 5:22–6:4; 1. Timoteju 5:8) Modrost iz Svetega pisma pomaga celo družinam, v katerih niso vsi istega verskega prepričanja. (1. Petrovo 3:1, 2) Razmislite, kaj sta dva, ki nista Jehovovi priči, povedala glede tega, da sta njuna zakonca zdaj te vere:

•   »Prvih šest let najinega zakona je bilo polnih prepirov in zagrenjenosti. Toda Ivete je, odkar je postala Jehovova priča, bolj ljubeča in potrpežljiva. Spremembe, ki jih je naredila, so rešile najin zakon.« (Clauir iz Brazilije)

•   »Ni mi bilo prav, ko je moj mož Chansa pričel spoznavati Sveto pismo skupaj z Jehovovimi pričami. Mislila sem, da Priče razdirajo družine. Vendar ugotavljam, da Sveto pismo pravzaprav pomaga najinemu zakonu.« (Agness iz Zambije)

 Na oznanjevanju pokažemo ljudem, da jim udejanjanje biblijske modrosti lahko pomaga:

•   modro izbrati zakonca,

•   preživeti prvo leto zakona,

•   imeti dobre odnose z zakončevimi starši,

•   modro razpolagati z denarjem,

•   narediti konec prepirom,

•   se naučiti odpuščanja,

•   vzgajati otroke.

 Priznati moramo, da včasih to povzroči napetosti. Raziskava, ki jo je leta 1998 opravilo podjetje Sofres, je denimo pokazala, da je v vsakem 20. zakonu, v katerem je eden od zakoncev spremenil vero in postal Priča, prišlo do resnih težav.

 Jezus je napovedal, da bodo tisti, ki bodo živeli po njegovih naukih, občasno doživljali konflikte v družini. (Matej 10:32–36) Zgodovinar Will Durant pravi, da je bila v rimskem imperiju »krščanska vera obtožena, da razdira domove,« a in nekateri Jehovove priče so danes tarča istih obtožb. Ali to torej pomeni, da Jehovove priče delamo razkole?

 Evropsko sodišče za človekove pravice je glede obtožb, da Jehovove priče razdiramo družine, zapisalo, da družinski člani, ki niso Priče, pogosto povzročajo konflikte zaradi svoje »nepripravljenosti, da bi sprejeli in spoštovali sorodnikovo svobodo, da izraža in prakticira svojo vero«. Poleg tega je dodalo: »Te okoliščine so značilne za vse zakone, v katerih zakonca nista iste vere, in Jehovove priče niso nikakršna izjema.« b Jehovove priče si celo takrat, ko se spoprijemamo z versko nestrpnostjo, prizadevamo živeti po svetopisemskem nasvetu: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. [...] Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi.« (Rimljanom 12:17, 18)

 Priče živimo v skladu s svetopisemsko smernico, naj se poročimo »samo v Gospodu«, kar pomeni, da se poročimo samo s tistim, ki je iste vere kot mi. (1. Korinčanom 7:39) Ta zapoved ni le svetopisemska, ampak je tudi praktična. Na primer, leta 2010 je v Journal of Marriage and Family izšel članek, v katerem je pisalo, da imajo »pari, kjer sta partnerja istega verskega prepričanja in živita po istih verskih načelih,« bolj kakovosten odnos. c

 Vendar pa Priče ne spodbujamo sovernikov, naj se ločijo od zakonca, ki ni Priča. V Svetem pismu piše: »Če ima kateri brat neverno ženo in se ta strinja, da bo živela z njim, naj je ne zapušča; in žena, ki ima nevernega moža, pa se ta strinja, da bo živel z njo, naj ga ne zapušča.« (1. Korinčanom 7:12, 13) Jehovove priče se držimo te zapovedi.