ŠTIRINAJSTEGA aprila 1989, ko sem vodil shod v kraju Maumere na otoku Flores, so v hišo vdrli vladni uradniki ter mene in še tri druge aretirali.

Pazniki v tamkajšnjem zaporu so nas poskušali prisiliti, da bi pozdravili zastavo. Ker tega nismo hoteli storiti, so nas pretepli in zbrcali ter nas pet dni pustili stati na žgočem soncu. Ponoči pa smo umazani, izčrpani ter v bolečinah drgetali na trdih betonskih tleh v tesnih celicah. Paznik nas je večkrat hotel prepričati, da bi popustili v veri, vendar smo mu odgovorili: »Ne bomo pozdravili zastave, pa tudi če umremo.« Tako kot mnogi kristjani pred nami, smo si tudi mi šteli v čast, da smo »zaradi pravičnosti morali trpeti«. (1. Pet. 3:14)