Iskalci soli v Sahari

DROGOVI brzijo mimo našega vozila na štirikolesni pogon. Postavljeni so zato, da označujejo pot, kadar peščeni viharji zakrijejo cesto. In takšni viharji so tukaj v saharski puščavi pogosti.

Cesta, po kateri drvimo, je speljana po starodavni kamelji poti, ki povezuje mesto Agadez v severnem Nigru z alžirsko mejo in se vije naprej v notranjost. Cilj našega potovanja je Teguidda-n-Tessoumt – zakotna vasica, 200 kilometrov severozahodno od Agadeza. Tam 50 družin sodeluje pri častitljivo stari metodi pridobivanja dragocene soli iz saharske gline.

Umetno narejeni griči in mlake pastelnih barv

Pred nami se sredi puščave dvigajo griči, ki označujejo naš končni cilj. Vodnik ustavi vozilo blizu 10 metrov visokega griča in nas povabi, naj pridemo ven in se povzpnemo na vrh, od koder se nam bo odprl razgled na vasico. Med hojo navkreber nam pojasni, da je ta grič (in njemu podobni) nastal umetno, in sicer iz tega, kar je na tem področju skozi mnoga leta ostalo od pridobivanja soli.

Z vrha tega griča je razgled osupljiv. V vasici pod nami je skoraj vse odeto v barvo žgane gline – tla, stene in strehe. Edini kontrast so zeleni listi dveh dreves, ki kot stražarja stojita na vsakem koncu vasice. Ograje in hiše so res narejene iz gline. Enobarvne zgradbe pa so pravo nasprotje pastelnim barvam, ki se odsevajo v stotinah slanih mlak, razkropljenih naokoli. To področje kar prekipeva od aktivnosti – vsi, moški, ženske in otroci marljivo delajo.

Nenavaden postopek pridobivanja soli

Medtem ko se spuščamo z naše razgledne točke, nam vodnik pojasni, kakšen je starodavni postopek pridobivanja soli, ki ga imajo vaščani. »V bistvu obstajata le dve vrsti mlak,« pravi. »V večje mlake, premera okoli 2 metra, se nalije voda, polna soli. Manjše mlake se uporabljajo za izhlapevanje. Voda iz 20 izvirov, ki so na tem področju, je precej slana. Toda glavni vir soli ni voda, temveč zemlja, in zato je ta postopek tako nenavaden.« Kako torej pridobivajo sol iz zemlje?

 Opazujemo nekega moškega, ki v veliko mlako, polno vode iz izvira, meče zemljo. Nato stopi v to mešanico in jo tepta z nogami kakor grozdje. Ko je zadovoljen s svojim delom, pusti to slano mešanico za nekaj ur počivati. Okoli njega so še druge velike mlake z enako blatno mešanico. Vsaka mlaka ima drugačen odtenek rjave barve, saj se blato useda, zato se barva mlake spreminja.

V bližini neki drug moški s posodo, narejeno iz buče, zajema slano vodo iz mlake in jo preliva v manjše mlake. Pri tem delu postopka ponavadi sodelujejo moški. Poleg tega so odgovorni tudi za vzdrževanje teh mlak. Nekatere so naravne vbokline v zemlji, medtem ko so druge izdolbene v skale. Kjer ni mogoče narediti vdolbine, moški vrh skale obdajo z nekakšnim obročem iz gline. Glineno pregrado ročno oblikujejo in nato z gorjačo tolčejo po njej, dokler se ne strdi. Takšne mlake morajo vsako leto popraviti ali nanovo zgraditi.

Kakšno vlogo imajo ženske? Opravljajo težaško delo izkopavanja in s tem skrbijo, da je na zalogi vedno dovolj slane zemlje. Poleg tega iz mlak za izhlapevanje odstranjujejo solne kristalčke. Potem mlake temeljito očistijo in jih pripravijo za ponovni postopek.

Medtem se otroci sučejo okrog manjših mlak. Njihova naloga je opazovati proces izhlapevanja. Ko iz mlak izhlapeva voda, se na površju oblikujejo kristalčki. Če se ta slana skorjica pusti na površju, se prepreči nadaljnje izhlapevanje. Zato otroci površino škropijo z vodo, da se skorjica razlomi in kristalčki potonejo na dno mlake. Izhlapevanje se nadaljuje, vse dokler ne ostane le dragocena sol.

Zakaj so mlake tako raznolikih in čudovitih barv? Naš vodnik nam pojasni: »Na tem področju v glavnem obstajajo tri vrste gline oziroma blata in vsako da vodi svojo barvo. Poleg tega je barva odvisna tudi od slanosti vode. In v nekaterih mlakah rastejo alge, ki prav tako obarvajo vodo.« Mi pa smo opazili, da mlake dobijo drugo barvo tudi, ko žgoči sončni žarki spremenijo svoj odbojni kot.

Sol je denar

Spet smo v vasi. Ženske iz vlažne nepredelane soli oblikujejo hlebčke ali kolačke in jih pustijo na pripekajočem soncu, da se posušijo. Ker soli ne prečistijo, so kolački rjavkasti. Opazili smo, da jih ženske oblikujejo v treh oblikah – ovalni, okrogli in trikotni. Ena od žensk je pojasnila, da ovalne in okrogle prodajo, medtem ko trikotne prihranijo za darila.

Kdo pa kupuje to sol? Nomadi in trgovci s soljo. Ti potujejo skozi Teguidda-n-Tessoumt ter hrano in druge dobrine menjavajo za sol. Večino soli prodajo na tržnicah v večjih mestih na obrobju puščave. Nepredelano sol iz te vasice večinoma ne uporabljajo ljudje, temveč jo dodajo prehrani za domače živali.

Med hojo do našega vozila opazimo moškega, ki izkopava še preostanek gline iz mlake, v kateri ni več vode. Nato svoj tovor odvleče do odlagališča in tako prispeva svoj skromni del za nastanek umetnih gričev. Ko se odpeljemo, premišljujemo o tem, kako ti griči nemo pričujejo o generacijah iskalcev soli, ki so živeli, delali in umrli v Teguidda-n-Tessoumtu. (Prispevek)

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

»Glavni vir soli ni voda, temveč zemlja, in zato je ta postopek tako nenavaden.«

[Zemljevid na strani 21]

SAHARA

NIGER

Agadez

Teguidda-n-Tessoumt

[Vir slike]

Based on NASA/Visible Earth imagery

 [Slika na strani 23]

Pridobivanje dragocene soli iz saharske gline

[Vir slike]

© Victor Englebert

[Slika na strani 23]

Mlake za izhlapevanje so raznovrstnih barv.

© Ioseba Egibar/age fotostock

[Slika na strani 23]

Solni kolački se sušijo na žgočem soncu.