EGIPT, ki je znan po piramidah in reki Nil, je bil prva svetovna velesila v svetopisemski zgodovini. Pod njegovim okriljem je nastal izraelski narod. V tej deželi se je rodil in šolal Mojzes, pisec prvih petih svetopisemskih knjig. Ali posvetna zgodovina in arheologija potrjujeta to, kar je Mojzes napisal o tej staroveški deželi? Razmislite o nekaterih primerih.

Nazivi in izrazi.

Točnost zgodovine se pogosto prepozna po podrobnostih – navadah, pravilih vedenja, imenih ter nazivih ljudi na visokih položajih in tako naprej. Kako Prva in Druga Mojzesova knjiga, prvi knjigi Svetega pisma, ustrezata temu merilu? John Garrow Duncan glede pripovedi iz 1. Mojzesove o Jožefu, sinu očaka Jakoba, in glede 2. Mojzesove piše naslednje: »[Svetopisemski pisec] je bil temeljito seznanjen z egipčanskim jezikom, navadami, verovanji, življenjem na dvoru, pravili vedenja in ljudmi na visokih položajih.« Dodaja še: »Uporablja točen naziv, ki je bil v rabi, in natančno tako, kot je bil rabljen v obdobju, na katerega se nanaša. [. . .] Pravzaprav ni nič takega, kar bi v Stari zavezi prepričljiveje dokazovalo natančno poznavanje egipčanskih navad in zanesljivost piscev, kot je raba besede faraon v različnih obdobjih.« Duncan tudi pravi, da se liki, o katerih govori pisec, takrat, ko so »postavljeni pred faraona, ravnajo po ustreznih pravilih vedenja na dvoru in uporabljajo ustrezni jezik«. (New Light on Hebrew Origins)

Izdelovanje opeke.

Izraelci so med suženjstvom v Egiptu izdelovali opeko iz gline. To so pomešali s slamo, ki so jo uporabljali kot vezivni material. (2. Mojzesova 1:14; 5:6–18) * V knjigi Ancient Egyptian Materials and Industries, ki je bila objavljena pred nekaj leti, je pisalo: »Le malokje je bilo izdelovanje opeke bolj razširjeno kot v Egiptu, kjer so na soncu sušene opeke že od nekdaj značilni gradbeni material.« V knjigi je omenjena tudi »egipčanska navada rabe slame pri izdelovanju opeke«,  kar potrjuje to dodatno podrobnost, zapisano v Svetem pismu.

Britje.

Staroveški Hebrejci si niso brili brade. Toda v Svetem pismu lahko preberemo, da se je Jožef obril, preden je stopil pred faraona. (1. Mojzesova 41:14) Zakaj je to naredil? Želel je ravnati v skladu z egipčanskimi navadami in pravili vedenja, po katerih je brada veljala za znak nečistosti. V knjigi Everyday Life in Ancient Egypt piše, da so se Egipčani »ponašali s tem, da so bili temeljito obriti«. Pravzaprav so raziskovalci v grobnicah našli kozmetične sete – britve, pincete in ogledala, skupaj s tem, v čemer so bili shranjeni. Očitno je, da je bil Mojzes izjemno natančen pisec. Isto velja tudi za druge svetopisemske pisce, ki so dokumentirali dogodke, povezane s staroveškim Egiptom.

Poslovanje.

Jeremija, ki je napisal Prvo in Drugo knjigo kraljev, je podrobno opisal trgovske posle s konji in vozovi, ki jih je kralj Salomon sklepal z Egipčani in Hetejci. Cena za voz, kot piše v Svetem pismu, je bila »šeststo šeklov srebra, za konja pa sto petdeset« oziroma četrtina cene za voz. (1. kraljev 10:29)

V knjigi Archaeology and the Religion of Israel piše, da tako grški zgodovinar Herodot kot tudi arheološka odkritja potrjujejo, da je v času Salomonovega vladanja potekala živahna trgovina s konji in vozovi. V knjigi piše, da je bil pravzaprav »uveden standard za menjavo štirih [. . .] konjev za en egipčanski voz«, s čimer je potrjeno to, kar je zapisano v Svetem pismu.

Vojskovanje.

Jeremija in Ezra sta tudi omenila vdor faraona Šišaka v Judejo in določno navedla, da se je to zgodilo, ko je vladal judovski kralj Roboam, in sicer »v petem letu [njegovega] kraljevanja« oziroma leta 993 pr. n. št. (1. kraljev 14:25–28; 2. kroniška 12:1–12) Za ta vdor se je dolgo vedelo samo iz svetopisemskega zapisa. Nato pa so odkrili stenski relief v egipčanskem templju v Karnaku (staroveške Tebe).

Relief prikazuje Šišaka, ki stoji pred bogom Amonom in ima dvignjeno roko, kar kaže na to, da je ujetnike čakala smrt. Na njem so tudi imena osvojenih izraelskih mest, od katerih so mnoga omenjena v Svetem pismu. Poleg tega je na njem zapisana besedna zveza »Abramovo  polje«, kar je najstarejša omemba svetopisemskega očaka Abrahama v egipčanskih zapisih. (1. Mojzesova 25:7–10)

Jasno je, da svetopisemski pisci niso pisali izmišljotin. Zavedali so se, da so za svoje ravnanje odgovorni Bogu, zato so pisali resnico, četudi je bila včasih neprijetna – kot je bilo v primeru Šišakovih zmag nad Judejo. Takšna iskrenost je v ostrem nasprotju z olepšanimi in pretiranimi zapisi staroveških egipčanskih pisarjev, ki niso hoteli napisati nič, kar bi utegnilo škodovati ugledu njihovih vladarjev oziroma ljudstva.

Samo Bog Jehova, avtor Svetega pisma, lahko točno napove prihodnost. Razmislite denimo o tem, kaj je Jeremija po njegovem navdihnjenju napovedal glede dveh egipčanskih mest – Memfisa in Teb. Memfis oziroma Nof je bil pomembno trgovsko, politično in versko središče. Toda Bog je rekel: »Nof bo namreč postal grozljiv prizor in bo požgan, tako da ne bo v njem nihče več prebival.« (Jeremija 46:19) In tako se je tudi zgodilo. V knjigi In the Steps of Moses the Lawgiver piše, da »so ogromne ruševine Memfisa« plenili arabski zavojevalci in jih uporabljali za to, da so dobili kamenje. V njej še piše, da danes »znotraj območja tega starodavnega mesta ni ostal niti en sam kamen, ki bi molel iz črne zemlje«.

Tebe, prej znane kot No Amon oziroma kar No, je doletela podobna usoda skupaj z njenimi nemočnimi bogovi. Glede te nekdanje egipčanske prestolnice in glavnega središča čaščenja boga Amona je Jehova rekel: »Kaznoval bom Amona [. . .], faraona in Egipt, njegove bogove [. . .]. Izročil jih bom v roke [. . .] babilonskemu kralju Nebukadrezarju.« (Jeremija 46:25, 26) Kot je bilo prerokovano, je ta babilonski monarh osvojil Egipt in njegovo ugledno mesto No Amon. Za tem, ko je perzijski vladar Kambiz II. leta 525 pr. n. št. mestu zadal še en udarec, je začelo vztrajno propadati, vse dokler ga niso dokončno uničili Rimljani. Da, zaradi točnih prerokb lahko rečemo, da je Sveto pismo edinstvena knjiga in da lahko zaupamo temu, kar je v njej zapisano glede naše prihodnosti.

Prvo prerokbo v Svetem pismu je napisal Mojzes v času, ko je bil Egipt svetovna velesila. * Ta prerokba, ki jo lahko najdemo v  1. Mojzesovi 3:15, pravi, da bo Bog priskrbel »seme« oziroma potomca, ki bo uničil Satana in njegovo »seme« – tiste, ki posnemajo Satanovo hudobno ravnanje. (Janez 8:44; 1. Janezovo 3:8) Izkazalo se je, da je glavni del Božjega »semena« Mesija, Jezus Kristus. (Luka 2:9–14)

Kristusova vladavina bo zajela celotno zemljo, s katere bo odstranjena vsa hudobija in zatiralske človeške vlade. Nič več ne bo »človek gospod[oval] človeku v njegovo nesrečo«. (Pridigar 8:9) Še več, podobno kot staroveški Jozue, ki je Izraelce popeljal v Obljubljeno deželo, bo tudi Jezus varno vodil »veliko množico« bogaboječih ljudi v daleč veličastnejšo »Obljubljeno deželo« – očiščeno zemljo, ki bo v celoti spremenjena v raj. (Razodetje 7:9, 10, 14, 17; Luka 23:43)

To dragoceno upanje prikliče v spomin še eno prerokbo, ki je bila zapisana v času staroveškega Egipta. Najdemo jo lahko v Jobu 33:24, 25, kjer piše, da bo Bog ljudi rešil celo iz »jame« oziroma groba, tako da jih bo obudil od mrtvih. Da, poleg tistih, ki bodo preživeli prihajajoče uničenje hudobnih, bo na milijone umrlih ljudi obujenih z obetom na večno življenje. (Apostolska dela 24:15) »Božji šotor je med ljudmi,« piše v Razodetju 21:3, 4. »Obrisal jim bo vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.«

Verodostojna zgodovina in zanesljive prerokbe – ta tema bo obravnavana tudi v naslednjem članku tega sklopa, ki se bo osredinil na staroveško Asirijo, svetovno velesilo, ki se je dvignila po Egiptu.