Cenite svoje posebne darove

ČLOVEŠKO telo je neverjetno vsestransko. Nobena žival nima niti približno toliko sposobnosti, kot jih imamo ljudje. Eden od razlogov za našo vsestranskost je pokončna drža, ki nam ne omogoča le širšega pogleda na okolico, temveč nam tudi osvobaja roke, da lahko opravljamo marsikatero delo. Predstavljajte si, kako omejene bi bile naše aktivnosti, če bi morali hoditi po vseh štirih!

Še ena prednost pa je naš izredno dovršen čutilni sistem, na katerega se bomo osredinili v tem članku. Vanj spadajo roke, ušesa, oči in seveda izjemni možgani. Poglejmo si vsak del posebej.

Človeška roka

Naše roke so čudovit pripomoček z osupljivo natančnostjo. Z njimi lahko vdenemo sukanec v šivanko, zamahnemo s sekiro, narišemo portret ali igramo klavir. Naše roke so tudi zelo občutljive. Že bežen dotik lahko odkrije, ali je to, česar smo se dotaknili, dlaka, papir, koža, kovina, voda ali les. Da, so veliko več kot le orodje, s katerim kaj primemo ali upravljamo. Poleg tega nam pomagajo spoznavati svet okrog nas. Z njimi lahko izražamo tudi ljubezen in naklonjenost.

Zakaj je človeška roka tako spretna, izrazna, občutljiva in vsestranska? Razlogov za to je mnogo. Poglejmo si štiri.

1. Naše dlani imajo skupaj več kot 50 kosti, kar je približno četrtina vseh kosti v telesu. Zapleten skupek delov – kosti, sklepi in vezi – daje dlani neverjetno gibljivost.

2. Dlan ima palec, ki stoji nasproti drugim prstom in je nameščen na sedlastem sklepu, kar je domiselna namestitev dveh sedlastih ploskev, ki se pravokotno stikata druga z drugo. Ta sklep, skupaj z mišicami in drugim tkivom, daje palcu izjemno gibljivost in moč.

3. Dlan nadzirajo tri skupine mišic. Dve najmočnejši skupini – iztegovalke in upogibalke – sta v podlakti, ki s pomočjo kit premikata prste. Kako velike in okorne dlani bi imeli, če bi bile te mišice v dlaneh! Tretja skupina mišic, ki je precej manjša, je v dlaneh in skrbi za to, da se prsti precizno gibajo.

4. Vaši prsti so pravzaprav živi senzorji, saj je v njihovih konicah na samo enem kvadratnem centimetru okoli 2500 receptorjev. Poleg tega so ti receptorji raznovrstni in imajo vsak svojo nalogo, zato lahko zaznate teksturo, temperaturo, vlago, vibriranje, pritisk in bolečino. Zaradi tega so človeški prsti najobčutljivejši senzorji za dotik, kar jih poznamo.

 Človeško uho

Čeprav nekatere živali lahko slišijo zvočne frekvence, ki jih človek ne zazna, pa strokovnjaki za sluh pravijo, da je sodelovanje človeškega ušesa z možgani naravnost osupljivo. Sluh nam omogoča, da ugotovimo jakost, višino in ton ter ocenimo smer in oddaljenost vira zvoka. Zdravo človeško uho zazna zvočne frekvence od približno 20 do 20.000 hercov oziroma nihajev zvoka na sekundo. Za zvok je najbolj občutljivo v območju od 1000 do 5000 hercov. Še več, uho lahko zazna spremembo že za en herc, na primer s 440 hercov na 441 hercov.

Prav zares, zdravo uho je tako občutljivo, da lahko zazna zvok tudi takrat, ko so zvočni valovi, ki zanihajo bobnič, krajši od premera enega atoma! Glede na neko univerzitetno študijo o sluhu je »človeški slušni sistem zelo blizu teoretični fizični meji občutljivosti. [. . .] Ne bi bilo ravno smiselno, če bi bil veliko občutljivejši za zvok, saj bi lahko slišali le ,ššš‘«, kar pa je zvok, ki nastane zaradi premikanja atomov in molekul v zraku.

Nihanje bobniča se mehanično ojača s pomočjo koščic – majhnih kosti, znanih kot kladivce, nakovalce in stremence – ki delujejo kot vrsta vzvodov in prenašajo vibracije na notranje uho. Toda kaj, če so vaša ušesa nenadoma izpostavljena kakšnemu oglušujočemu zvoku? Za takšen primer imajo vgrajen zaščitni mehanizem, nekakšno mišico, ki naravna koščice tako, da zmanjšajo jakost zvoka. Vendar ušesa niso narejena tako, da bi kljubovala dolgotrajnemu glasnemu zvoku. Takšno izpostavljanje lahko privede do trajne okvare sluha. Zato dobro skrbite za ta »čudovito narejen« dar, ki ste ga dobili od svojega Stvarnika. (Psalm 139:14)

 Vaš slušni sistem vam tudi pomaga določiti, od kod prihaja zvok. Skrivnost leži v številnih dejavnikih, med drugim v tem, da je uhelj školjkaste oblike in ima žlebove, ter v tem, da sta ušesi ločeni. Poleg tega svojo vlogo igrajo tudi možgani, ki genialno obdelujejo informacije. Če je intenzivnost zvoka pri enem ušesu le nekoliko manjša kot pri drugem oziroma če zvok pride do enega ušesa samo 30 milijonink sekunde prej kot do drugega, bodo možgani takoj usmerili vaše oči tja, od koder prihaja zvok.

Predstavljajte si, da bi morali takšne izračune opravljati zavestno! Morali bi obvladati zelo napredno matematiko – in to s svetlobno hitrostjo! Če bi neki inženir izdelal »slušni« sistem, ki bi bil vsaj malo podoben tistemu, ki ste ga dobili od vašega Stvarnika, bi prejel veliko priznanj. Pa vendar, kolikokrat slišite, da ljudje Bogu pripišejo zasluge za njegova izjemna dela? (Rimljanom 1:20)

Človeško oko

Nekateri raziskovalci so ocenili, da ljudje, ki dobro vidijo, približno 80 odstotkov informacij o svoji okolici dobijo skozi oči. V sodelovanju z možgani nam oči omogočajo, da vidimo v barvah, brez težav zaznavamo premikajoče se predmete in podobe, prepoznavamo vzorce in oblike ter vidimo tridimenzionalno. Še več, vidimo lahko v različnih stopnjah osvetljenosti.

Slednje zajema številne mehanizme, ki se med seboj dopolnjujejo. Na primer, zenica se lahko v premeru razširi z 1,5 milimetra na 8 milimetrov, zaradi česar lahko v oko vstopi 30-krat več svetlobe. Ta nato prehaja skozi lečo, ki svetlobo fokusira na očesno mrežnico, pri čemer se svetlobna energija poveča za 100.000-krat. Zato s prostim očesom nikoli neposredno ne glejte v sonce!

Mrežnica ima dve vrsti fotoreceptorjev – čepnice (približno šest milijonov), zaradi katerih vidimo barvno ter v visoki ločljivosti, in paličnice (od 120 do 140 milijonov), ki so več kot tisočkrat občutljivejše od čepnic in nam omogočajo, da vidimo v mraku. V idealnih razmerah lahko paličnica zazna en sam foton oziroma osnovni delec svetlobe!

Še en prilagodljiv mehanizem so živčne celice v mrežnici, ki so povezane s čepnicami in paličnicami. Te živčne celice se po mnenju Ameriške optometrične družbe prilagodijo »v nekaj sekundah in lahko nočni vid izboljšajo za desetkrat ali več. Ta prilagoditev je podobna, kot če bi imeli v svoji snemalni napravi istočasno nizko občutljiv in visoko občutljiv film.«

Inženirji pogosto izdelujejo fotoaparate, kamere, skenerje in računalnike skupaj z ustrezno programsko opremo. Toda stopnja povezanosti in raven dodelanosti, ki jo pri tem dosežejo, je neprimerljiva z našim čutilnim sistemom. Vprašajte se: »Ali je razumno, da naš daleč bolj dovršen in živ čutilni sistem pripisujemo slepemu naključju, kot to počnejo evolucionisti?« Starodavni Božji služabnik Job je v primerjavi s tem, kar vemo mi, vedel bore malo o človeškem telesu. Vendar si ni mogel kaj, da Bogu ne bi rekel: »Tvoje roke so me oblikovale.« (Job 10:8)

Človeški možgani

Možgani z osupljivo učinkovitostjo dekodirajo nešteto signalov, ki iz čutil pripotujejo po živčnih celicah. Še več, te signale povežejo s podrobnostmi, ki so shranjene v spominu. Tako lahko določen vonj v hipu spodbudi možgane, da prikličejo v spomin kakšno dolgo pozabljeno izkušnjo ali dogodek. In če vidite le majhen del česa znanega – na primer konico repa vaše mačke – možgani dopolnijo manjkajoče podrobnosti, in tako veste, da je vaša mačka v bližini.

Seveda vaši možgani niso vnaprej programirani, da bi vedeli, kakšna je videti mačka, niti kakšen je vonj vrtnice, zvok žuborenja vode ali kakšna je na otip dlaka. Možgani so se naučili delati te povezave. To je očitno pri ljudeh, ki so bili slepi od rojstva, vendar so  spregledali, morda s pomočjo operacije. Njihovi možgani se morajo naučiti prevajati poplavo vidnih signalov, ki sedaj vstopajo vanje. Kako se ti ljudje na to odzovejo?

Kmalu povedo, da lahko zaznavajo barve, gibanje in preproste oblike. Za tem pa se napredek razlikuje od posameznika do posameznika. Otroci, še zlasti mlajši, kar dobro napredujejo. Pri odraslih pa ni tako. Težko jim je prepoznati že obraze ljudi. In zelo žalostno je, da pri »ozdravljenih« odraslih »začetnemu navdušenju [običajno] sledita razočaranje in dezorientacija zaradi povrnjenega vida, kar pogosto vodi v hudo depresijo,« pravijo pri Kochovem laboratoriju na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu.

Ta dejstva nam pomagajo bolj ceniti ozdravljanja, ki jih je opravljal Jezus Kristus, ko je bil na zemlji. Slepi in gluhi niso le videli ali slišali, temveč so tudi pričeli prepoznavati podobe in zvoke iz okolice. Podobno so nemi pričeli normalno govoriti, kar je bilo še posebej izjemno pri tistih, ki so se rodili s to hibo. (Matej 15:30; Marko 8:22–25; Luka 7:21, 22) In lahko smo prepričani, da nihče od slepih, ki so bili ozdravljeni, ni zapadel v depresijo. Pravzaprav je neki ozdravljen moški pogumno branil Jezusa, ko je njegovim verskim nasprotnikom dejal: »Nikoli do zdaj se še ni slišalo, da bi kdo odprl oči komu, ki bi bil od rojstva slep. Če ta človek ne bi bil od Boga, ne bi mogel storiti ničesar.« (Janez 9:1–38)

V naslednjem članku bomo razpravljali o nekaterih lastnostih, ki jih imamo, med drugim o pogumu in ljubezni. Ste se kdaj spraševali, zakaj imamo samo ljudje sposobnost, da odsevamo takšne lastnosti? Dejstvo je, da ravno te edinstvene človeške lastnosti predstavljajo veliko oviro ljudem, ki želijo dokazati, da smo zgolj višje razvite živali.

[Okvir na strani 7]

VAŠI IZJEMNI MOŽGANI

Kako vaši možgani čutijo, slišijo, vidijo in vonjajo? Znanstveniki glede tega ne vedo veliko. »V možganih ni nikakršnega namiga, ki bi kazal, kako vidite besede, ki jih pravkar berete,« je rekel znanstvenik Gerald L. Schroeder.

Prav tako je napisal: »Razkritje nekdaj nepredstavljivo zapletenega delovanja možganov izpodbija poenostavljeno teorijo o naključnem evolucijskem nastanku življenja.« Dodal je še: »Prepričan sem, da bi Darwin, če bi poznal modrost, ki je skrita v življenju, predstavil precej drugačno teorijo.«

[Shema/slike na strani 5]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Drobne kosti

Sedlasti sklep

Mišice

Občutljivost za dotik

[Slika]

Zakaj so naše roke tako vsestranske?

[Slika na strani 7]

Vaši možgani prevajajo poplavo signalov, ki jih pošiljajo čutila, in jih povezujejo s podrobnostmi, ki so shranjene v vašem spominu.