Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

PORTRETI IZ PRETEKLOSTI

Joseph Priestley

Joseph Priestley

»Njegova vsestranskost, vnema, aktivnost in človečnost; njegov nepotešeni tek po znanju tako na naravoslovnem, moralnem kot družboslovnem področju; njegovo mesto v znanosti, teologiji, filozofiji in politiki; njegovo neobičajno zanimanje za [francosko] revolucijo kot tudi pomilovanja vredna zgodba o njegovem neupravičenem trpljenju – zaradi vsega tega ga lahko štejemo za junaka osemnajstega stoletja.« (Frederic Harrison, filozof)

KAJ pomembnega je dosegel Joseph Priestley? Njegova odkritja in dela so vplivala na to, kako so ljudje začeli gledati na vladno oblast, na to, kakšen je Bog, in celo na zrak, ki ga dihamo.

Priestley je v svojih znanstvenih kot tudi religioznih delih zavračal tradicijo in teorije, ki so bile v nasprotju z dejstvi in resnico. Poglejmo, kako.

NJEGOVO ISKANJE RESNICE NA PODROČJU ZNANOSTI

Joseph Priestley se je z znanostjo ukvarjal le za svoj konjiček, toda po tem, ko je leta 1765 osebno spoznal ameriškega znanstvenika Benjamina Franklina, je pričel eksperimentirati z elektriko. Naslednje leto so bili drugi znanstveniki tako navdušeni nad njegovimi odkritji, da je postal član uglednega Kraljevega društva v Londonu.

Zatem se je Priestley začel posvečati kemiji. V kratkem času je odkril nekaj plinov, med drugim amonijak in didušikov oksid oziroma tako imenovani smejalni plin. Poleg tega je takrat, ko je dodal vodi ogljikov dioksid, iznašel gazirano vodo.

Leta 1774 je pri opravljanju poizkusov v južni Angliji izločil poseben plin, zaradi katerega so pričele sveče še močneje goreti. Pozneje je dal približno 60 mililitrov tega plina v kozarec, v katerega je dal tudi miš. Ta je v tem kozarcu živela dvakrat dlje, kakor bi živela v kozarcu, napolnjenim z navadnim zrakom! Ta plin je poskusil vdihovati tudi sam in dejal, da se je »še nekaj časa zatem počutil posebej lahkotno in sproščeno«.

Tako je Joseph Priestley odkril kisik. * Vendar ga je poimenoval deflogistonirani zrak, saj je menil, da je odkril običajni zrak brez flogistona, domnevne sestavine, za katero je veljalo, da naj bi zavirala gorenje. Čeprav se je glede tega motil, pa imajo mnogi to odkritje za »sam vrhunec njegovega življenjskega dela«.

NJEGOVO ISKANJE RESNICE NA PODROČJU RELIGIJE

Prav kakor je bil Priestley prepričan, da vnaprej izdelane teorije zakrivajo resnico na področju znanosti, tako je tudi sklepal, da tradicija in dogme zakrivajo versko resnico. Toda, kakšna ironija, med prizadevanjem, da bi se dokopal do svetopisemskega znanja, je sam pričel podpirati nekatere zamisli, ki so bile v nasprotju s tem, kar uči Sveto pismo. Nekoč denimo ni verjel, da je Sveto pismo po čudežu navdihnil Bog. Poleg tega je zavračal svetopisemski nauk o Jezusovem predčloveškem obstoju.

»Če gre pri znanosti za iskanje resnice, potem je bil Priestley pravi znanstvenik.« (Katherine Cullen, biologinja)

Po drugi strani pa je Priestley razgaljal verske nauke, ki so jih učile glavne religije in so med njihovimi verniki razširjeni še danes. Napisal je, da so resnico, ki so jo učili Jezus in njegovi sledilci, pozneje zamenjale laži, kot denimo krivi nauk o Trojici, zmotno verovanje, da je duša neumrljiva, in čaščenje podob, ki ga Sveto pismo pravzaprav obsoja.

S svojimi verskimi idejami ter podpiranjem ameriške in francoske revolucije je razkačil številne Angleže. Leta 1791 je drhal uničila njegov dom in laboratorij, zato je nazadnje pobegnil v Združene države. Čeprav se je Joseph Priestley zapisal v zgodovino predvsem zaradi svojih znanstvenih odkritij, je bil osebno prepričan, da je spoznavanje Boga in njegovega namena »vzvišenejše in pomembnejše«.

^ odst. 10 Pred tem je uspel izločiti kisik tudi švedski kemik Carl Scheele, ampak tega odkritja ni objavil. Pozneje je francoski kemik Antoine-Laurent Lavoisier ta plin poimenoval kisik.