ŠPANSKA monarhija je hotela, da bi Španija postala krščanska država, ki bi se ravnala po enem zakoniku. Moriski so veljali za pogane – vsaj tako so ljudje nanje gledali – zato je bila že njihova navzočnost huda žalitev v Božjih očeh. Po mnogih letih je bila sprejeta odločitev. Kakšna? Moriske je treba izgnati! *

Več stoletij so Mavri – muslimanska manjšina, imenovana Mudejarji – v Španiji živeli v relativnem miru na področjih, ki so bila pod katoliško oblastjo. Ponekod so nekaj časa imeli pravni status, ki jim je omogočal, da so lahko živeli po svojih zakonih, običajih in veroizpovedi.

Toda leta 1492 sta katoliška monarha Ferdinand II. in Izabela zavzela Granado, še zadnji del Pirenejskega polotoka, ki je bil pod muslimansko oblastjo. S predajo Granade so bile tamkajšnjim Mavrom obljubljene pravice, podobne tistim, ki so jih dobili že Mudejarji. Vendar so katoliški voditelji poostrili preganjanje in še bolj pritisnili na to muslimansko manjšino, ki je živela na njihovem področju, z namenom, da jo spreobrnejo. Mavri so ugovarjali takšnemu kršenju prvotnega sporazuma  in leta 1499 so se uprli. Vladne čete so upor zadušile, zatem pa so bili muslimani po vseh delih dežele prisiljeni, da se spreobrnejo ali odidejo. Te, ki so se spreobrnili in so ostali, so Španci imenovali Moriski.

Leta 1526 je bil islam prepovedan že po vsej Španiji, toda številni Moriski so še vedno skrivaj opravljali svoje verske obrede. Povečini so kot narod ohranjali svojo kulturno identiteto.

Ljudje so bili sprva strpni do tega, da so bili Moriski zgolj navidezno predani katoliški veri. Navsezadnje so kot obrtniki, rokodelci, fizični delavci in davkoplačevalci igrali pomembno vlogo v družbi. Toda ker se Moriski na splošno niso hoteli zliti z domačini, je to v ljudeh vzbujalo zamero, zato so jih diskriminirali tako oni kot vlada. Takšne predsodke je po vsej verjetnosti podpihovala Cerkev, ki je bila vse bolj sumničava glede iskrenosti njihove spreobrnitve.

Kmalu je strpnost nadomestila prisila. Leta 1567 je bil objavljen odlok, s katerim je kralj Filip II. prepovedal jezik, oblačila, običaje in navade Moriskov. Ta ukrep je povzočil nov upor in prelivanje krvi.

Po besedah zgodovinarjev so španski vladarji postali prepričani, da »Moriski niso niti dobri kristjani niti zvesti državljani«. Zato so jih obtožili, da sodelujejo s sovražniki Španije, denimo barbarskimi pirati, francoskimi protestanti in Turki, in s tem podpirajo napade tujcev na državo. Tako predsodki kot strah, da bodo Moriski sčasoma postali izdajalci, so kralja Filipa III. navedli na to, da je leta 1609 izdal odlok o njihovem pregonu. * V letih, ki so sledila, so preganjali vse, za katere so sumili, da so Moriski. S takšnimi nizkotnimi metodami je Španija postala povsem katoliška država.