RODIL sem se v mestu Szerencs in odraščal v vasi Tiszaladany na severovzhodu Madžarske. Junija leta 1991 sem se s prijatelji odpravil na reko Tiso, in sicer na neki kraj, ki nam ni bil ravno domač. Mislil sem, da je voda tam globoka, zato sem v reko skočil na glavo. To je bila velika napaka! Zlomil sem si tri vratna vretenca in si poškodoval hrbtenjačo. Eden od prijateljev je opazil, da se ne premikam. Previdno me je dvignil in potegnil iz vode, da ne bi utonil.

Ves čas sem bil pri zavesti in vedel sem, da je nekaj hudo narobe. Nekdo je poklical nujno medicinsko pomoč. Prišel je helikopter in odpeljali so me v bolnišnico. Tam so mi zdravniki stabilizirali hrbtenico. Kasneje so me zaradi rehabilitacije premestili v glavno mesto, Budimpešto. Tri mesece sem ležal na hrbtu. Lahko sem sicer premikal glavo, toda od ramen navzdol nisem mogel uporabljati mišic. Pri dvajsetih letih sem postal povsem odvisen od drugih. Bil sem tako potrt, da sem želel umreti.

Ko sem končno lahko šel domov, so moja starša poučili, kako naj skrbita zame. Toda to je bilo zanju težko v fizičnem in čustvenem pogledu. Po približno enem letu sem zapadel v depresijo. Takrat sem prejel strokovno pomoč, in tako sem lahko spremenil pogled na svojo invalidnost.

Začel sem tudi bolj razmišljati o življenju. Ali ima smisel? Zakaj se mi je zgodila ta tragedija? Odgovore sem iskal v revijah in knjigah. Poskusil sem tudi brati Sveto pismo, toda težko mi ga je bilo razumeti. Tako je romalo nazaj na polico. Pogovarjal sem se celo z duhovnikom, toda z njegovimi odgovori nisem bil zadovoljen.

Nato sta spomladi leta 1994 Jehovovi priči obiskali mojega očeta. Oče ju je prosil, da bi govorila še z menoj. Prisluhnil sem jima, ko sta mi razlagala, da ima Bog namen spremeniti zemljo v raj ter odstraniti bolezni in trpljenje. Vse, kar sta povedala, je bilo zelo dobro, ampak bil sem skeptičen. Vseeno sem sprejel pripomočka za preučevanje Svetega pisma. Ko sem knjigi prebral, sta mi Priči predlagali, da bi skupaj preučevali Sveto pismo, pa sem privolil. Spodbudili sta me tudi, naj molim.

V pogovorih s Pričama sem na mnoga vprašanja dobil odgovore  neposredno iz Svetega pisma. Poleg tega sem se prepričal, da se Bog res zanima zame. Nazadnje sem se 13. septembra 1997, po dveh letih preučevanja Svetega pisma, krstil doma v kopalni kadi. To je bil eden izmed najsrečnejših dni mojega življenja.

Leta 2007 sem se za stalno preselil v invalidski dom v Budimpešto. S to selitvijo sem dobil veliko novih priložnosti, da se lahko z drugimi pogovarjam o čudovitih stvareh, o katerih se učim. Imam posebej prilagojen elektromotorni invalidski voziček, ki ga upravljam z brado. Tako grem lahko ob lepem vremenu celo ven in se zunaj pogovarjam z ljudmi.

Neka družina iz moje občine mi je velikodušno finančno pomagala, da sem si lahko priskrbel tudi prenosni računalnik, ki deluje tako, da sledi gibom moje glave. Ta naprava mi omogoča, da pridem v stik s tistimi stanovalci, ki jih člani moje občine niso dobili doma. Na telefon jih lahko pokličem po internetu ali pa jim napišem pismo. To, da pomagam drugim, je tudi meni v pomoč, da napredujem v spretnosti komuniciranja in ne razmišljam toliko o sebi.

Lahko celo obiskujem krščanske shode. Ko pridem v kraljestveno dvorano, me moji duhovni bratje pazljivo nesejo na vozičku eno nadstropje do prostora, kjer imamo shod. Med shodom so navzoči povabljeni h komentiranju. Takrat brat, ki sedi ob meni, dvigne roko namesto mene. Ko komentiram, mi pridrži Sveto pismo ali pa gradivo, ki ga preučujemo.

Nenehno moram prenašati bolečine in drugi morajo zame skoraj vse postoriti. Zato se še vedno včasih počutim čustveno povsem na tleh. Toda tolaži me prijateljstvo z Bogom Jehovom. Zavedam se, da me posluša, ko mu v molitvah izlivam svoje skrbi. Prav tako me krepi dnevno branje Svetega pisma in družba mojih bratov in sester. Njihovo prijateljstvo, čustvena podpora in to, da molijo zame, mi pomaga ohranjati duševno in čustveno ravnovesje.

Jehova me je potolažil, ko sem to najbolj potreboval. Dal mi je tudi upanje, da bom v novem svetu povsem zdrav. Zato hrepenim po času, ko bom lahko »hodil, poskakoval in hvalil Boga« za njegovo izredno ljubezen in prijaznost. (Apostolska dela 3:6–9)