Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Oltar – kakšno mesto ima pri čaščenju?

Oltar – kakšno mesto ima pri čaščenju?

Oltar – kakšno mesto ima pri čaščenju?

ALI menite, da je oltar bistven del vašega čaščenja? Mnogi, ki hodijo v cerkve tako imenovanega krščanstva, morda oltarju posvečajo največjo pozornost. Ali ste kdaj premišljevali, kaj Biblija odkriva o rabi oltarjev pri čaščenju?

Prvi oltar, omenjen v Bibliji, je zgradil Noe, ko je zapustil barko, ki ga je varovala med potopom, da bi na njem žrtvoval živalske žrtve. * (1. Mojzesova 8:20)

Ljudje so se po tem, ko jim je Bog v Babelu zmešal jezike, razselili po površju vse zemlje. (1. Mojzesova 11:1–9) S svojim prirojenim čutom za božansko, so se skušali približati Bogu, ki so ga vedno manj in manj poznali in so za njim na slepo ‚tipali‘. (Dejanja 17:27; Rimljanom 2:14, 15) Od Noetovih dni naprej so mnoga ljudstva svojim božanstvom gradila oltarje. Verstva in ljudstva so jih uporabljala pri krivem čaščenju. Nekateri, ki so bili odtujeni od pravega Boga, so na oltarjih opravljali obrede, pri katerih so žrtvovali ljudi in celo otroke. Ko so nekateri izraelski kralji zapustili Jehova, so gradili oltarje poganskim bogovom, na primer Baalu. (1. kraljev 16:29–32) Kako pa je z rabo oltarjev pri pravem čaščenju?

Oltarji in pravo čaščenje v Izraelu

Po Noetu so tudi drugi zvesti možje gradili oltarje za čaščenje pravega Boga Jehova. Abraham je oltar zgradil v Sihemu, v bližini Betela, v Hebronu in na gori Moriji, kjer mu je Bog priskrbel ovna, da ga je žrtvoval namesto Izaka. Kasneje so Izak, Jakob in Mojzes sami od sebe zgradili oltarje, kot pomoč pri čaščenju Boga. (1. Mojzesova 12:6–8; 13:3, 18; 22:9–13; 26:23–25; 33:18–20; 35:1, 3, 7; 2. Mojzesova 17:15, 16; 24:4–8)

Ko je Bog izraelskemu ljudstvu dal svojo Postavo, jim je zapovedal, naj naredijo ‚shodni šotor‘, ki je bil osrednja značilnost ureditve, po kateri so se mu Izraelci bližali. (2. Mojzesova 39:32, 40) Shodni šotor je imel dva oltarja. Oltar za žgalne daritve, ki je bil narejen iz akacijevega lesa in prevlečen z bakrom, je stal pred vhodom in na njem so darovali živalske žrtve. (2. Mojzesova 27:1–8; 39:39; 40:6, 29) Kadilni oltar, ki je bil prav tako iz akacijevega lesa, a je bil prevlečen z zlatom, pa je stal v shodnem šotoru pred zagrinjalom Najsvetejšega. (2. Mojzesova 30:1–6; 39:38; 40:5, 26, 27) Na njem so dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, zažigali posebno kadilo. (2. Mojzesova 30:7–9) Kralj Salomon se je pri gradnji trajnega templja zgledoval po obliki shodnega šotora, zato sta bila v templju prav tako dva oltarja.

‚Pravi šotor‘ in simbolični oltar

Ko je Jehova Izraelcem dal Postavo, jim je priskrbel veliko več kot le pravila, ki bi njegovemu ljudstvu uravnavala življenje in to, kako naj z žrtvami in v molitvi pristopajo k njemu. Mnogo njenih določil je predstavljalo, kot je to poimenoval Pavel, ‚prispodobo‘, ‚podobo‘ oziroma ‚senco tega, kar je v nebesih‘. (Hebrejcem 8:3–5SSP; 9:9; 10:1; Kološanom 2:17) Povedano drugače, Izraelcev mnogi vidiki Postave niso le vodili do Kristusovega prihoda, temveč so bili tudi predslika Božjih namenov, ki naj bi se izpolnili po Jezusu Kristusu. (Galatom 3:24) Da, nekateri deli Postave so imeli preroško vrednost. Pashalno jagnje, katerega kri je bila za Izraelce znak rešitve, je denimo predpodabljalo Jezusa Kristusa. On je »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta«, čigar kri je bila prelita zato, da nas osvobodi greha. (Janez 1:29; Efežanom 1:7)

Veliko tega, kar je bilo povezano s shodnim šotorom in tempeljsko službo je ponazarjalo duhovno resničnost. (Hebrejcem 8:5; 9:23) Pravzaprav Pavel piše o ‚pravem šotoru, ki ga je postavil Gospod [Jehova, NW] in ne človek‘. In nadaljuje: ‚Kristus pa je nastopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot in je šel skozi večji in popolnejši šotor, ki ni z roko narejen, to je, ki ni tega stvarjenja.‘ (Hebrejcem 8:2, 9:11) ‚Večji in popolnejši šotor‘ je bila Jehovova velika duhovna tempeljska ureditev. Besedilo tega svetopisemskega stavka nakazuje, da je veliki duhovni tempelj ureditev, po kateri se lahko ljudje bližajo Jehovu na temelju spravne žrtve Jezusa Kristusa. (Hebrejcem 9:2–10, 23–28)

Ko iz Božje Besede izvemo, da nekateri predpisi in pravila iz Postave ponazarjajo večjo, pomembnejšo duhovno resničnost, nam to zagotovo okrepi vero v navdihnjenost Biblije. Prav tako še bolj cenimo božansko modrost, ki je v Bibliji edinstveno izražena. (Rimljanom 11:33; 2. Timoteju 3:16)

Tudi žgalni oltar ima preroško vrednost. Videti je, da predstavlja Božjo »voljo« oziroma njegovo pripravljenost, da sprejme Jezusovo popolno človeško žrtev. (Hebrejcem 10:1–10)

Pavel je kasneje v Listu Hebrejcem zanimivo pripomnil: ‚Imamo oltar, ki ž njega ne smejo jesti, kateri služijo šotoru.‘ (Hebrejcem 13:10) Kateri oltar je imel v mislih?

Mnogi katoliški razlagalci trdijo, da je oltar, omenjen v Listu Hebrejcem 13:10 tisti, ki se ga uporablja za obhajilo, »zakrament« pri katerem se, tako vsaj pravijo, med mašo Kristus znova žrtvuje. Toda iz sobesedila se lahko vidi, da je oltar, o katerem je Pavel govoril, simboličen. Več učenjakov izrazu »oltar« v tem besedilu pripisuje simboličen pomen. Za jezuita Giuseppa Bonsirvena »se to povsem sklada z vso simboliko lista [Hebrejcem]«. Takole pravi: »Besedo oltar se je v krščanskem jeziku prvotno uporabljalo v duhovnem smislu in se šele po Ireneju ter še posebej po Tertulijanu in Sv. Ciprijanu, nanaša na obhajilo oziroma natančneje na obhajilno mizo.«

V neki katoliški reviji piše, da se je raba oltarja razširila v »dobi Konstantina« skupaj z »gradnjo bazilik«. V Rivista di Archeologia Cristiana je omenjeno: »Dejstvo je, da prvi dve stoletji ne moremo govoriti o nekem določenem prostoru za čaščenje, ampak o bogoslužnih shodih v sobah zasebnih domov [. . .], sobah, ki se jih je po koncu obreda takoj začelo uporabljati za njihov prvotni namen.«

Oltarji v tako imenovanem krščanstvu

»Oltar,« piše v katoliškem časopisu La Civiltà Cattolica, »ni le središče cerkvene zgradbe, temveč tudi žive cerkve.« Vendar Jezus Kristus ni vpeljal niti enega verskega obreda, ki bi se ga opravljalo na oltarju, niti ni tega zapovedal svojim učencem. Ko je Jezus v Matevževem evangeliju 5:23, 24 in tudi drugje omenjal oltar, je govoril o verskih običajih, ki so bili razširjeni med Judi, vendar s tem ni namigoval, da bi morali njegovi sledilci Boga častiti z rabo oltarja.

Ameriški zgodovinar George Foot Moore (1851–1931) je zapisal: »Temeljne značilnosti krščanskega čaščenja so bile vedno iste, vendar pa so bili sčasoma preprosti obredi, ki jih je opisal Justin v sredini drugega stoletja, dodelani v veličastno oboževanje.« Katoliških običajev in javnih verskih obredov je toliko in so tako obsežni, da so v katoliških semeniščih uvedli učni predmet – liturgijo. Moore je nadaljeval: »Na to težnjo, ki je skupna vsem obredom, je zelo vplivala Stara zaveza, ko se je na krščanske duhovnike začelo gledati kot na naslednike duhovništva nekdanje ureditve. Veličastno oblačilo velikega duhovnika, svečana oblačila drugih duhovnikov, slovesni sprevodi, zbori levitskih pevcev, ki pojejo psalme, dim kadila iz nihajoče kadilnice – vse je bilo videti kot božanski vzorec verskega čaščenja, ki je cerkev opravičil, ko se je poskušala kosati s sijajem starodavnih kultov.«

Morda ste presenečeni, ko spoznavate, da mnogi običaji, obredi, oblačila in drugi predmeti, ki jih različne cerkve uporabljajo pri čaščenju, niso del krščanskih naukov v evangelijih, ampak navad in običajev Judov ter poganov. Enciclopedia Cattolica navaja, da je katolicizem »uporabo oltarja podedoval od judovstva in deloma od poganstva.« Minucij Feliks, apologet iz tretjega stoletja n. š., je napisal, da kristjani niso imeli ‚niti templjev niti oltarjev‘. Enciklopedični slovar Religioni e Miti podobno pojasnjuje: »Zgodnji kristjani niso hoteli uporabljati oltarja, da bi se razlikovali od judovskega in poganskega čaščenja.«

Ker se je krščanstvo predvsem opiralo na načela, ki naj bi jih ljudje sprejeli in se po njih ravnali v vsakodnevnem življenju in v vseh deželah, ni bilo na zemlji nič več treba imeti svetega mesta ali dobesednega templja z oltarji niti človeških duhovnikov, ki bi bili posebnega reda in bi se od drugih ločevali po obleki. »Pride ura,« je rekel Jezus, »ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. [. . .] Pravi častilci [bodo] častili Očeta v duhu in resnici.« (Janez 4:21, 23SSP) Mnoge cerkve se z zapletenimi obredi in uporabo oltarjev ne zmenijo za Jezusove besede o tem, kako naj se časti pravega Boga.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 3 Kajn in Abel sta že pred tem morda uporabila oltar, ko sta žrtvovala Jehovu. (1. Mojzesova 4:3, 4)