Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Rebeka – bogaboječa ženska dejanj

Rebeka – bogaboječa ženska dejanj

Rebeka – bogaboječa ženska dejanj

PREDSTAVLJAJTE si, da bi lahko svojemu sinu osebno izbrali ženo. Za kakšno žensko bi se odločili? Katerim pogojem naj bi ustrezala? Ali bi iskali takšno, ki je čedna, pametna, prijazna in marljiva? Ali pa bi na njej najprej iskali kaj drugega?

V takšni zagati se je znašel Abraham. Jehova mu je bil obljubil, da bo potomstvo blagoslavljal po njegovem sinu Izaku. Sedaj, ko bomo začeli pregledovati to pripoved, je Abraham že v letih, njegov sin pa je še zmeraj samski. (1. Mojzesova 12:1–3, 7; 17:19; 22:17, 18; 24:1) Izak si bo blagoslove delil z ženo, ki jo je še treba poiskati, in s potomci, ki jih bosta morebiti imela. Abraham zato začne urejati vse potrebno, da bi Izaku poiskal primerno ženo. V prvi vrsti mora biti Jehovova služabnica. Tam, kjer Abraham prebiva, namreč v Kanaanu, ni nobene takšne ženske, zato jo mora iskati drugje. Ženska, ki je nazadnje izbrana, je Rebeka. Kako jo najde? Ali je duhovna? Kaj se lahko naučimo, če razmislimo o njenem zgledu?

Iskanje ustrezne žene

Abraham svojemu najstarejšemu služabniku, najbrž Eliezerju, naroči, naj odpotuje v daljno Mezopotamijo in tam med Abrahamovimi sorodniki, Jehovovimi častilci, izbere Izaku nevesto. Ta zadeva je zelo resna, zato mora Eliezer priseči, da Izaku ne bo izbral žene med Kanaankami. Omembe vredno je, da Abraham pri tem vztraja. (1. Mojzesova 24:2–10)

Eliezer prispe v mesto Abrahamovih sorodnikov in privede svojih deset kamel k vodnjaku. Samo prestavljajte si ta prizor! Zvečerilo se je in Eliezer moli: »Stojim pri studencu, in hčere prebivalcev tega mesta bodo hodile vodo zajemat. Zgodi se naj, ko porečem kateri deklici: Nagni mi, prosim, vrč svoj, da pijem; in ona odgovori: Pij, pa še velblodom tvojim bom dala piti, da bode ta, ki si jo določil hlapcu svojemu Izaku.« (1. Mojzesova 24:11–14)

Prav gotovo je vsaka tamkajšnja domačinka dobro vedela, da lahko žejna kamela spije veliko vode (tudi do 100 litrov). Potemtakem bi ženska, ki bi se ponudila napojiti deset kamel, morala biti pripravljena na težaško delo. Če bi bili ob njej še drugi, a ne bi ponudili pomoči, bi to jasno dokazovalo, da je prizadevna, potrpežljiva, ponižna ter dobrotljiva do ljudi in živali.

Kaj se zgodi? »Še preden je dogovoril, da pride, glej, Rebeka, ki se je bila rodila Betuelu, sinu Milke, žene Nahorja, brata Abrahamovega, z vrčem svojim na rami. Deklica ta pa je bila silno lepe postave, devica [. . .]. In ona gre doli k studencu, napolni vrč in stopa gori. Priteče ji torej hlapec naproti in reče: Daj mi, prosim, malo piti iz svojega vrča. In ona reče: Pij, gospod moj! In urno izpusti vrč čez roko svojo in mu da piti.« (1. Mojzesova 24:15–18)

Ali je Rebeka prava?

Rebeka je Abrahamova pranečakinja, ki ni samo lepa, ampak tudi krepostna. Ne obotavlja se spregovoriti z neznancem, niti ni do njega pretirano zaupljiva. Ko jo Eliezer prosi za vodo, mu ustreže. To se tudi pričakuje, saj gre za splošno vljudnostno gesto. Kako pa je z drugim delom preizkusa?

Rebeka reče: »Pij, gospod moj!« Toda to ni vse, kar stori, saj nadaljuje: »Tudi velblodom tvojim zajmem, dokler se ne napojé.« Ponudi več, kakor bi bilo normalno pričakovati. »Urno izprazni vrč v korito in zopet hiti k vodnjaku zajemat, in zajme vsem velblodom njegovim.« Goreče poprime za delo. »Mož jo strmé opazuje in molči,« piše v pripovedi. (1. Mojzesova 24:19–21)

Po tem, ko Eliezer izve, da je mladenka Abrahamova sorodnica, poklekne in se zahvali Jehovu. Povpraša jo, ali je v hiši njenega očeta zanj in njegove spremljevalce kaj prostora, da prenočijo. Rebeka mu pritrdi in z novico o obiskovalcih steče proti domu. (1. Mojzesova 24:22–28)

Rebekin brat Laban in oče Betuel prisluhneta Eliezerjevi zgodbi in dojameta, da vso zadevo vodi Bog. Res, Rebeka je namenjena Izaku. »Vzemi jo in odidi,« pravita, »in žena bodi sinu gospodarja tvojega, kakor je govoril GOSPOD.« Kaj pa meni Rebeka? Ko jo vprašajo, ali želi takoj oditi, jim odgovori z eno samo besedo: »Pojdem.« V ta zakon ni prisiljena. To je razjasnil že Abraham, ko je Eliezerju rekel, da je prost prisege, ‚ako ženska ne bi hotela‘ iti z njim. Vendar tudi Rebeka vidi, da zadeve vodi Bog. Zato brez obotavljanja zapusti svoje domače, da bi se poročila z moškim, ki ga ni še nikoli srečala. S to pogumno odločitvijo pokaže izredno vero. Vsekakor se je izbralo pravo dekle! (1. Mojzesova 24:29–59)

Rebeka se ob srečanju z Izakom v znak podložnosti zakrije s tančico. Izak jo vzame za ženo in jo nedvomno zaradi njenih odličnih lastnosti vzljubi. (1. Mojzesova 24:62–67)

Dvojčka

Rebeka je brez otrok kakih 19 let. Navsezadnje spočne dvojčka, toda njena nosečnost je težavna, saj se otročiča v njeni maternici suvata, zaradi česar Rebeka vpije k Bogu. Tudi mi lahko ravnamo tako, kadar nas v življenju pestijo hude težave. Jehova usliši Rebeko in jo pomiri. Postala bo mati dveh ljudstev in »starejše bo služilo mlajšemu« (SSP). (1. Mojzesova 25:20–26)

Te besede morda niso edini razlog, zakaj ima Rebeka rajši mlajšega sina Jakoba. Dečka sta si različna. Jakob je »krotak«, Ezav pa je tako brezbrižen do duhovnih reči, da bratu za eno jed proda svoje prvorojenstvo, torej pravico, da podeduje Božje obljube. Ezav s svojo poroko s Hetejkama pokaže, da prezira – celo tepta – duhovne vrednote, zaradi česar sta njegova starša zelo potrta. (1. Mojzesova 25:27–34; 26:34, 35)

Priboriti blagoslov Jakobu

V Bibliji nikjer ne piše, ali Izak ve, da mora Ezav služiti Jakobu. Kakor koli že, tako Rebeka kot Jakob vesta, da blagoslov pripada Jakobu. Ko pa Rebeka sliši, da Izak namerava blagosloviti Ezava, potem ko mu bo ta v jed prinesel pripravljeno divjačino, nemudoma ukrepa. Še zmeraj je odločna in goreča, kot je bila v mladosti. Jakobu naroči, naj ji prinese dva kozliča. Pripravila bo jed, ki jo njen mož obožuje. Nato se bo moral Jakob, da bi bil blagoslovljen, izdajati za Ezava. Jakob ugovarja. Kaj, če oče sprevidi prevaro in nad njim izreče prekletstvo! Rebeka pa vztraja. »Nadme pridi prokletstvo tvoje, sin moj,« pove. Potem pripravi jed, obleče Jakoba ter ga pošlje k svojemu možu. (1. Mojzesova 27:1–17)

Zakaj Rebeka tako ravna, ne piše. Mnogi njeno ravnanje grajajo, vendar je Biblija ne obsoja. Tudi Izak je ne, ko ugotovi, da je blagoslov prejel Jakob. Namesto tega ga še bolj blagoslovi. (1. Mojzesova 27:29; 28:3, 4) Rebeka ve, kaj je Jehova napovedal glede njenih sinov. Zato poskrbi, da Jakob zagotovo dobi blagoslove, ki mu upravičeno pripadajo. To je nedvomno v skladu z Jehovovo voljo. (Rimljanom 9:6–13)

Jakob odide v Haran

Rebeka sedaj Ezavu prekriža načrte, tako da Jakoba nagovarja, naj zbeži, dokler se bratova huda jeza ne poleže. Želi, da njen načrt potrdi Izak, vendar je obzirna in mu ne omeni Ezavovega besa. Možu taktno pove, kako jo skrbi, da bi se Jakob kdaj poročil s Kanaanko. Ta misel je za Izaka dovolj, da Jakobu naroči, naj ne sklepa zakona s takšno žensko, in ga pošlje k Rebekini družini, da si tam poišče bogaboječo ženo. Nobenega zapisa ni o tem, ali Rebeka še kdaj vidi Jakoba, toda s svojimi deli je zelo koristila prihodnosti izraelskega naroda. (1. Mojzesova 27:43–28:2)

To, kar vemo o Rebeki, nas spodbuja, da jo občudujemo. Bila je zelo čedna, toda resnična lepota je bila v njeni bogovdanosti. To je tisto, kar je Abraham iskal na snahi. Z drugimi dobrimi lastnostmi je prav gotovo še presegla vsa Abrahamova pričakovanja. Njena vera in pogum pri upoštevanju Božjega vodstva ter gorečnost, skromnost in velikodušna gostoljubnost so lastnosti, ki bi jih morale posnemati vse kristjanke. To so lastnosti, ki jih na zares zgledni ženski išče tudi sam Jehova.