Rimske ceste – spomenik starodavne gradnje

KATERI je najbolj znani rimski spomenik? Morda boste odgovorili, da je to Kolosej, katerega ruševine lahko še danes vidimo v Rimu. Toda če bi razmišljali o nečem, kar so zgradili Rimljani, in se je obdržalo najdlje oziroma je pomagalo oblikovati zgodovino, bi morali pomisliti na ceste.

Po rimskih cestah niso potovali samo vojaki in blago. Romolo A. Staccioli, ki raziskuje napise, pravi, da so se po cestah »prenašale ideje, umetnost ter filozofski in verski nauki«, tudi krščanstvo.

V starodavnih časih so bile rimske ceste znamenitost. V nekaj stoletjih so Rimljani zgradili cestno omrežje, ki je nazadnje obsegalo 80.000 kilometrov in se je razprostiralo po področju, kjer je sedaj več kot 30 držav.

Prva pomembna via publica, ki bi ji danes rekli glavna cesta, je bila Via Appia ali Apijeva cesta. Znana je bila kot kraljica cest in je povezovala Rim in pristaniško mesto Brundizij (danes Brindisi), ki so bila vrata na vzhod. Ime je dobila po Apiju Klavdiju Slepem, rimskem uradniku, ki jo je začel graditi okoli leta 312 pr. n. št. Iz Rima sta se vili tudi Via Salaria in Via Flaminia, ki sta vodili na vzhod proti Jadranskemu morju in utirali pot na Balkan kot tudi na ozemlje ob Renu in Donavi. Via Aurelia je vodila na sever proti Galiji in Iberskem polotoku, Via Ostiensis pa proti Ostiji, priljubljenemu rimskemu pristanišču za tiste, ki so potovali v Afriko in nazaj.

Največji rimski gradbeni projekt

Za Rim so bile ceste pomembne, še preden so njegovi prebivalci začeli graditi nove. Mesto je namreč nastalo ob križišču poti, kjer se je na edinem kraju dalo prebresti reko Tibero. Glede na staroveške vire so Rimljani pri izboljševanju cest, ki so jih že imeli, posnemali Kartažane. Toda pred Rimljani so bili verjetno mojstri v gradnji cest Etruščani. Ostanki njihovih cest so vidni še danes. Na tem področju so bile že pred Rimljani poti, po katerih se je veliko potovalo. Morda so jih uporabljali za to, da so živali prignali z enega pašnika na drugega. Toda potovanje po teh poteh je bilo naporno, saj so bile v sušnem obdobju prašne, v deževnem pa blatne. Rimljani so svoje ceste pogosto zgradili ravno na teh poteh.

Rimske ceste so bile skrbno načrtovane, trdne, uporabne in lepe. Želeli so, da bi ubrale najkrajšo pot do cilja, kar pojasnjuje, zakaj so mnogi njihovi odseki dolgi in ravni. Pogosto so se ceste morale prilagajati naravni oblikovanosti področja. V hribovitem in goratem svetu so rimski inženirji, kjer je bilo mogoče, ceste speljali po sredini pobočja na sončni strani gore. Popotnikom so tako kar najbolj olajšali neprijetnosti, ki bi jih lahko doletele zaradi slabih vremenskih razmer.

 Kako pa so Rimljani gradili ceste? Obstaja več različic, toda poglejmo si, katere temeljne metode so odkrila arheološka izkopavanja.

Najprej so določili, kje bo cesta potekala. To nalogo so zaupali takratnim geometrom. Najtežje delo, izkopavanje, pa so naložili legionarjem, delavcem ali sužnjem. Izkopali so vzporedna jarka. Najmanjša razdalja med njima je bila okoli 2,4 metra, običajno pa sta bila narazen po 4 metre, na ovinkih pa še več. Končana cesta je skupaj s pasom za pešce na obeh straneh lahko bila široka tudi 10 metrov. Zemljo med obema jarkoma so nato odstranili. Ko so skopali do trdnih tal, so jarek zasuli s tremi ali štirimi plastmi različnega materiala. Najprej so običajno nasuli velike kamne. Drugo plast so sestavljali prodniki ali ploščati kamenčki, ki so bili morda zmešani s cementno malto. Na to so nasuli tolčenec oziroma zdrobljeno kamenje.

 Vrhnja plast nekaterih rimskih cest je bil preprosto tolčenec. Toda druge ceste, ki so pri ljudeh iz stardavnosti izvabile občudovanje, so bile tlakovane. Vrhnja plast je bila narejena iz velikih kamnitih plošč, ki so jih običajno izsekali iz skal na tamkajšnjem področju. Ceste so bile rahlo izbočene, tako da se je lahko deževnica stekala v obcestne jarke. Zaradi takšne zgradbe so se obdržale zelo dolgo, nekatere celo do današnjih dni.

Bizantinski zgodovinar Prokopij je Apijevo cesto kakih 900 let zatem, ko je bila zgrajena, opisal kot »čudovito«. Glede njenih vrhnjih plošč je zapisal: »Kljub dolgemu času, ki je minil, in kljub mnogim kočijam, ki so vozile po njej dan za dnem, se niso prav nič poškodovale niti niso izgubile svoje gladke površine.«

Kako pa so ceste prečkale naravne ovire, kot so reke? Ena rešitev so bili mostovi in nekateri stojijo še danes ter pričajo o izjemni tehnični usposobljenosti staroveških Rimljanov. Morda so manj poznani predori, toda njihova gradnja je bila še bolj zahtevna, če upoštevamo metode, ki so jih uporabljali v tistih dneh. V nekem priročniku piše: »Rimski graditelji [. . .] so naredili objekte, ki so bili načrtovani tako, da jim še mnogo stoletij ni bilo para.« Eden takšnih je predor pri kraju Furlo, skozi katerega je vodila Via Flaminia. Leta 78 n. št. so ta 40 metrov dolg, 5 metrov širok in 5 metrov visok predor po skrbnem načrtovanju inženirjev izklesali v živo skalo. Glede na orodje, ki je bilo takrat na voljo, je bil to zares neverjeten dosežek. Gradnja takšnega cestnega omrežja je bil eden največjih podvigov v zgodovini človeštva.

Popotniki in širjenje idej

Po teh cestah so potovali vojaki in trgovci, pridigarji in izletniki, igralci in gladiatorji. Tisti, ki so potovali peš, so lahko prepešačili od 25 do 30 kilometrov na dan. To, koliko je še bilo treba prepotovati, pa so lahko razbrali z miljnikov. Miljniki so bili kamni različnih oblik, največkrat ovalni, in so bili postavljeni vsakih 1480 metrov, toliko je namreč merila rimska milja. Ob cestah so bila tudi počivališča, kjer so popotniki lahko zamenjali konje, kupili kaj za pod zob in ponekod tudi prenočili. Nekatere takšne postojanke so kasneje prerasle v majhna mesta.

 Malo preden se je rodilo krščanstvo, je cesar Avgust uvedel program vzdrževanja cest. Postavil je uradnike, ki so skrbeli za eno ali več cest. Na rimskem forumu je dal postaviti zlati miljnik oziroma miliarium aureum. Ta steber z vrezanimi bronastimi črkami je bil ravno pravšnje stičišče vseh rimskih cest v Italiji. Od tod pregovor »Vse poti vodijo v Rim«. Avgust je tudi razstavljal zemljevide, ki so prikazovali cestno omrežje imperija. Zdi se, da so bile cestne povezave v njegovih dneh v najboljšem stanju, kar se tiče takratnih potreb in standardov.

Nekateri popotniki so uporabljali celo napisane vodnike ali potopise, da bi lažje potovali. V njih so bile informacije o oddaljenosti posameznih postojank in opis uslug, ki jih je popotnik tam lahko dobil. Toda ti vodniki so bili dragi in zato niso bili vsem dostopni.

Kljub temu so krščanski evangelizatorji velikokrat načrtovali in prepotovali dolge razdalje. Apostol Pavel je podobno kot njegovi sodobniki imel navado, da je proti vzhodu potoval po morju, saj je tako izkoristil ugodne vetrove. (Apostolska dela 14:25, 26; 20:3; 21:1–3) Ti so namreč na Sredozemskem morju v poletnih mesecih pihali z zahoda. Kadar je potoval proti zahodu, pa je pogosto šel po kopnem, po rimskih cestah. Po tem vzorcu je Pavel načrtoval svoje drugo in tretje misijonarsko potovanje. (Apostolska dela 15:36–41; 16:6–8; 17:1, 10; 18:22, 23; 19:1) * Okoli leta 59 n. št. je po Apijevi cesti potoval v Rim in se na živahnem Apijevem trgu, 74 kilometrov jugovzhodno od cilja, srečal s soverniki. Drugi bratje so ga pričakali 14 kilometrov bližje Rimu, pri počivališču Tri krčme. (Apostolska dela 28:13–15) Okoli leta 60 n. št. je Pavel lahko zapisal, da je bila dobra novica oznanjena »po vsem svetu«, ki je bil takrat znan. (Kološanom 1:6, 23) Pri tem je vsekakor igralo pomembno vlogo rimsko cestno omrežje.

Rimske ceste so torej izjemen in trajen spomenik, stvaritev, ki je tudi prispevala k temu, da se je razširila dobra novica o Božjem kraljestvu. (Matej 24:14)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 14]

Rimski miljnik

[Slika na strani 15]

Apijeva cesta na obrobju Rima

[Slika na strani 15]

Cesta v starodavni Ostiji v Italiji

[Slika na strani 15]

Kolesnice staroveških kočij v Avstriji

[Slika na strani 15]

Del rimske ceste z miljniki v Jordaniji

[Slika na strani 16]

Ostanki grobnic ob Apijevi cesti zunaj Rima

[Slika na strani 16]

Predor v Furlu na Vii Flaminia, Marke

[Slika na straneh 16, 17]

Most preko Tibere na Vii Emilia v Riminiju, Italija

[Slika na strani 17]

Pavel se je srečal s soverniki na živahnem Apijevem trgu

[Navedba vira slike na strani 15]

Skrajno levo, Ostija: ©danilo donadoni/Marka/age fotostock; skrajno desno, cesta z miljniki: Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.