Tolažimo žalujoče, kakor je to delal Jezus

LAZAR, ki je živel v Betaniji, je resno zbolel. Njegovi sestri, Marta in Marija, sta po slih o tem obvestili svojega tesnega prijatelja Jezusa. Vendar je Lazar bolezni podlegel. Ko je ležal v grobu, so prijatelji in drugi bližnji obiskali Marto in Marijo, »da bi ju tolažili«. (Janez 11:19) Navsezadnje je k dragima prijateljicama v Betanijo prišel tudi Jezus. Iz pregledovanja tega, kar je takrat rekel in naredil, se bomo lahko nekaj naučili o tem, kako tolažiti tiste, ki so izgubili koga od svojih dragih.

S svojo navzočnostjo pokažemo, da nam je mar

Da bi Jezus prišel v Betanijo, je moral potovati približno dva dni, prečkati Jordan in se iz Jerihe po vijugasti poti povzpeti po strmem pobočju. Marta mu je odhitela naproti in ga srečala na obrobju vasi. Ko je pozneje tudi Marija slišala, da prihaja Jezus, je še sama odhitela proti njemu. (Janez 10:40–42; 11:6, 17–20, 28, 29) Žalujočima  sestrama je bilo nedvomno v tolažbo, da je prišel.

Tudi mi smo lahko žalujočim v tolažbo, če smo ob njih. Scott in Lydia, ki sta v nesreči izgubila šestletnega sina po imenu Theo, se spominjata: »Potrebovala sva podporo družinskih članov in prijateljev. Ti so sredi noči prišli naravnost k nama v bolnišnico.« Kaj pa so rekli? »Takrat nisva potrebovala besed. S svojo navzočnostjo so povedali vse. Pokazali so, da jim je mar.«

Sveto pismo nam pove, da se je Jezus takrat, ko je zagledal ljudi, ki so zaradi Lazarjeve smrti jokali, »vznemiril« in se še sam »razjokal«. (Janez 11:33–35, 38) Ni menil, da za moškega ni primerno jokati pred drugimi. V svojem srcu je čutil njihovo bolečino in izgubo. Kaj se iz tega naučimo? Naj nas takrat, ko smo na obisku pri kom, ki je izgubil drago osebo, ne bo sram jokati s tistimi, ki jokajo. (Rimljanom 12:15) Po drugi strani pa ne mislimo, da moramo žalujoče spodbuditi, naj se razjočejo. Nekateri to raje počnejo na samem.

Bodimo sočutni poslušalci

Jezus je morda že imel pripravljenih nekaj spodbudnih besed za Marto in Marijo, vendar je očitno pustil, da najprej spregovorita sami. (Janez 11:20, 21, 32) Ko je govoril z Marto, ji je postavil vprašanje, nato pa ji je prisluhnil. (Janez 11:25–27)

Če smo dobri poslušalci, pokažemo, da se za druge pristno zanimamo. In kot takšni smo lahko žalujočim v tolažbo. Zato jim postavljamo vprašanja, ki jih bodo spodbudila k temu, da bodo izražali svoje občutke. Obenem pa pazimo, da jih ne bi silili k pogovoru, če si želijo biti tiho. Morda so preprosto izčrpani in potrebujejo počitek.

Žalujoči morda čustveno otopijo in včasih ponavljajo že izrečene stvari. Nekateri dajo svojim čustvom prosto pot. Tako Marija kot Marta sta rekli Jezusu: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« (Janez 11:21, 32) Kako se je odzval Jezus? Potrpežljivo in sočutno ju je poslušal. Ni jima skušal dopovedati, da bi morali drugače razmišljati. Nedvomno je razumel, da lahko žalujočega preplavijo močna in boleča čustva.

Če ne veste, kaj bi na obisku rekli žalujočemu, bi pogovor morda lahko pričeli tako, da bi ga vprašali: »Ali želiš govoriti o tem?« Zatem se mu povsem posvetite. Z vsem srcem prisluhnite temu, kar ima povedati. Glejte ga in se skušajte vživeti v njegove občutke.

Razumeti občutke žalujoče osebe je pravi izziv. »Najine potrebe so se spremenile,« pojasnjuje Lydia. »Včasih pred obiskovalci enostavno nisva mogla zadržati solz. Od njih sva pričakovala samo to, da bodo pozitivni. Prijatelji so si po najboljših močeh prizadevali, da bi naju razumeli.«

Jezus je druge resnično razumel. Vedel je, da ima vsak človek »svojo nadlogo in bolečino«. (2. kroniška 6:29) Jezus je svoj odziv prilagodil temu, kako sta ravnali sestri, ko sta ga zagledali. Marta je govorila, zato se je Jezus pogovarjal z njo. Toda ker je Marija jokala, z njo ni veliko govoril. (Janez 11:20–28, 32–35) Kaj se lahko naučimo od njega? Morda je najboljše,  da pustimo, da pogovor vodi žalujoči. Če smo ga pripravljeni poslušati, ko izrazi svojo bolečino, ga lahko to zelo potolaži.

Besede, ki zdravijo

Ko sta Marija in Marta rekli Jezusu »če bi bil ti tukaj«, se ni spustil v razpravo o tem, kdo je kriv, oziroma se z njima ni pričel prepirati glede tega. Marti je zagotovil: »Tvoj brat bo vstal.« (Janez 11:23) S temi nekaj besedami ji je pomagal gledati naprej in jo prijazno spomnil, da obstaja upanje.

Ko govorite s kom, ki je izgubil drago osebo, ne pozabite, da lahko takšnemu iskrene in pozitivne besede izjemno veliko pomenijo, pa četudi jih je še tako malo. Tolažilne besede je mogoče izreči ali pa napisati. Ker se lahko pisma in kartice ponovno prebere, lahko žalujočega tolažijo dlje časa. Kath je devet mesecev po smrti moža Boba spet prebrala vse kartice, ki jih je prejela. »Ugotovila sem, da so mi še celo bolj pomagale kakor v preteklosti,« je rekla. »Bile so mi v pravo tolažbo.«

Kaj bi lahko napisali v kratkem sožalnem pismu? Lahko bi pisali o čem v zvezi z umrlim: morda o tem, kar ste kdaj skupaj doživeli, ali o kakšni njegovi vrlini. Kath pravi: »Prisrčne besede o Bobu in njegovi osebnosti so mi priklicale nasmeh na obraz in obenem solze v oči. Ob smešnih zgodbicah o njem sem se morala pri sebi smejati in se spomniti najinega srečnega življenja. Na mnogih karticah, ki so mi sedaj zelo pri srcu, so bile napisane tudi svetopisemske vrstice.«

Bodimo v praktično pomoč

Jezus je pomagal Lazarjevi družini tako, kot mi ne moremo. Lazarja je obudil v življenje. (Janez 11:43, 44) Mi pa lahko praktično pomagamo v okviru naših zmožnosti – morda lahko pripravimo obrok, ponudimo prenočišče za obiskovalce, operemo perilo, popazimo na majhne otroke, gremo po opravkih namesto njih ali ponudimo prevoz. Žalujoči bodo nedvomno zelo cenili preproste stvari, ki jih naredimo iz pristne ljubezni.

Razumljivo je, da žalujoči potrebujejo tudi nekoliko samote. Vendar pa lahko primerno prevzamete pobudo, da bi ohranili stike z njimi. »Ni roka, do kdaj naj bi posameznik žaloval oziroma kdaj naj bi se počutil bolje,« pravi neka žalujoča mati. Nekateri se tistih, ki so izgubili koga od bližnjih, skušajo spomniti ob pomembnih dnevih, na primer ob obletnici poroke ali na dan, ko so izgubili drago osebo. Če se jim boste ob takih dneh dali na razpolago, jim boste lahko v teh težkih trenutkih postali dragoceni prijatelj. (Pregovori 17:17)

Jezus je tolažil tudi tako, da je spregovoril o upanju, o katerem je govoril že s svojimi učenci: »Naš prijatelj Lazar je šel počivat, jaz pa grem tja, da ga prebudim.« (Janez 11:11) Svojim sledilcem je zagotovil, da bodo mrtvi obujeni. Marto je vprašal: »Ali veruješ v to?« Odgovorila je: »Da, Gospod.« (Janez 11:24–27)

Ali verjamete, da bo Jezus obudil mrtve? Če verjamete, govorite o tem dragocenem upanju z žalujočimi. Praktično jim pomagajte. Tako jim boste s svojimi besedami in dejanji prinesli nekoliko tolažbe. (1. Janezovo 3:18)

[Zemljevid na strani 9]

(Lega besedila – glej publikacijo)

PEREJA

Jordan

Jeriha

Betanija

Mrtvo morje

Jeruzalem

SAMARIJA