Posnemajmo njihovo vero

Kljub razočaranjem je zvesto vztrajal

SAMUEL je lahko videl, da se je Šilo ogrnilo v žalost. Bilo je skoraj tako, kakor da je mesto poplavljeno od solz. Le koliko je bilo hiš, iz katerih se je slišal jok žena in otrok, ki so žalovali zaradi novice, da se njihovi očetje, možje, sinovi in bratje ne bodo več vrnili domov! Vemo samo to, da so Filistejci hudo porazili Izraelce in da so Izraelci v tej bitki izgubili kakih 30.000 vojakov, medtem ko so jih v prejšnji že 4000. (1. Samuelova 4:1, 2, 10)

To je bila samo ena od tragedij, ki so se takrat zvrstile. Veliki duhovnik Eli je imel dva hudobna sinova, Hofnija in Pinehasa, ki sta odkorakala iz Šila s sveto Skrinjo zaveze. Ta dragocena Skrinja, ki je navadno stala v svetem šotoru, predhodniku templja, je bila znak Božje navzočnosti. Vojaki so jo nato odnesli s seboj v bitko, saj so nespametno mislili, da bo delovala kot talisman in jim prinesla zmago. Toda Filistejci so Skrinjo zaplenili, Hofnija in Pinehasa pa ubili. (1. Samuelova 4:3–11)

Sveti šotor v Šilu je že nekaj stoletij imel prednost, da je v njem stala Skrinja zaveze. Zdaj pa je ni bilo več. Ko je 98-letni Eli izvedel, kaj se je zgodilo, je padel vznak s klopi, na kateri je sedel, in umrl. Njegova snaha, ki je tega dne ovdovela, je umrla pri porodu. Preden je izdihnila, je dejala: »Izraelova slava je šla v pregnanstvo.« In res, v Šilu ni bilo nikoli več tako kot prej. (1. Samuelova 4:12–22)

Kako se je Samuel spoprijel s temi bridkimi razočaranji? Ali je bila njegova vera dovolj močna, da je zmogel pomagati ljudem, ki so izgubili Jehovovo zaščito in naklonjenost? Vsak od nas se lahko kdaj znajde v stiski ali doživi razočaranje, s čimer je preizkušena njegova vera, zato poglejmo, kaj se lahko naučimo od Samuela.

Eden tistih, ki so »uveljavili pravičnost«

Svetopisemsko poročilo se zatem neha ukvarjati s Samuelom in postavi v ospredje sveto Skrinjo. Razkrije nam, kako so Filistejci trpeli, zato ker so jo vzeli, in kako so jo bili prisiljeni vrniti. O Samuelu ponovno beremo, ko je minilo že kakih 20 let. (1. Samuelova 7:2) Kaj je počel v tem obdobju? Glede tega nam ni treba ugibati.

Izvemo, da je Samuel, že preden se je začelo to obdobje, »govoril vsemu Izraelu«. (1. Samuelova 4:1) Poročilo nam razkrije, da je imel Samuel po koncu tega obdobja navado vsako leto obiskati tri izraelska mesta, da bi tam reševal spore in odgovarjal na vprašanja. S tega potovanja se je vračal v svoj domači kraj, v Ramo. (1. Samuelova 7:15–17) Očitno je bil vedno zaposlen in mu tudi v tem 20-letnem obdobju ni zmanjkalo dela.

Nemoralnost in pokvarjenost Elijevih sinov sta ljudem spodkopali vero. Videti je, da so se zaradi tega mnogi spustili v malikovanje. Vendar pa je Samuel po dveh desetletjih marljivega dela ljudem sporočil: »Če se z vsem srcem vračate k Jehovu, odstranite iz svoje srede tuje bogove in Astártine podobe, odločno obrnite svoje srce k Jehovu in služite samo njemu, in rešil vas bo iz roke Filistejcev.« (1. Samuelova 7:3)

 »Roka Filistejcev« je v teh letih močno stiskala ljudstvo. Filistejci so popolnoma zlomili izraelsko vojsko, zato so menili, da lahko nekaznovano zatirajo Božje ljudstvo. Toda Samuel je ljudem zagotovil, da se bodo stvari spremenile, če se le vrnejo k Jehovu. Ali so bili pripravljeni to storiti? Na njegovo veselje so odstranili svoje malike in »začeli služiti samo Jehovu«. Samuel jih je pozval, naj se zberejo v Micpi, mestu, ki leži v hriboviti pokrajini severno od Jeruzalema. Ljudstvo je prišlo, se postilo in pokesalo, ker je malikovalo. (1. Samuelova 7:4–6)

Toda Filistejci so izvedeli, da so se Izrelci zbrali v velikem številu, in v tem so videli priložnost za napad. Svojo vojsko so poslali v Micpo, da bi pobila Jehovove častilce. Izraelci so izvedeli, da se jim bliža nevarnost. Vsi prestrašeni so prosili Samuela, naj moli zanje. Prav to je tudi storil in obenem žrtvoval daritev. Med tem svetim obredom je filistejska vojska dospela do Micpe. Tedaj je Jehova odgovoril na Samuelovo molitev. Dejansko se je od Jehova takrat razleglo srdito grmenje. »Povzročil [je], da je močno zagrmelo nad Filistejci.« (1. Samuelova 7:7–10)

Ali so bili ti Filistejci kakor majhni otroci, ki se prestrašeni zaradi grmenja hitijo skrit za mamino krilo? Ne, to so bili žilavi, v bitkah prekaljeni vojaki. Torej je to grmenje moralo biti povsem drugačno od tega, kar so kdaj slišali. Ali je bilo drugačno zgolj zato, ker je bilo tako »močno«? Ali je zadonelo z jasnega neba ali pa je odmevalo od pobočij? Najsibo tako ali drugače, Filistejci so bili vsi iz sebe, popolnoma prestrašeni. V nastali zmešnjavi so se iz napadalcev hitro spremenili v žrtve. Izraelci so se usuli nanje iz Micpe, jih porazili in zasledovali še kilometre daleč jugozahodno od Jeruzalema. (1. Samuelova 7:11)

Ta bitka je bila prelomnica. Filistejci so se, vse dokler je bil Samuel sodnik v Izraelu, umikali Izraelcem. Mesto za mestom se je vrnilo pod upravo Božjega ljudstva. (1. Samuelova 7:13, 14)

Mnogo stoletij pozneje je apostol Pavel omenil Samuela med zvestimi sodniki in preroki, ki so »uveljavili pravičnost«. (Hebrejcem 11:32, 33) Samuel je ljudem res pomagal, da so delali, kar je bilo dobro in prav v Božjih očeh. Tako uspešen je bil zato, ker je potrpežljivo čakal Jehova in kljub razočaranjem zvesto opravljal svoje delo. Poleg tega je bil tudi hvaležen. Po zmagi v Micpi je dal postaviti spominski kamen, zato da bi obeležil, kako je Jehova pomagal svojemu ljudstvu. (1. Samuelova 7:12)

Ali bi tudi vi radi »uveljavili pravičnost«? Če imate takšno željo, potem je dobro, da si vzamete za zgled Samuelovo potrpežljivost, ponižnost in hvaležnost. Kdo od nas ne potrebuje teh lastnosti? Dobro je, da si je Samuel pridobil in kazal takšne lastnosti, dokler je bil še sorazmerno mlad, saj so ga kasneje v življenju čakala huda razočaranja.

 »Tvoja sinova pa ne hodita po tvojih poteh«

Samuela naslednjič srečamo, ko je že »ostarel«. Tedaj je imel že dva odrasla sinova, Joela in Abija, in zaupal jima je nalogo, da mu pomagata pri sojenju. Vendar sta njegovo zaupanje žal izdala. Čeprav je bil Samuel pošten in pravičen, pa sta njegova koristoljubna sinova svoj položaj izkoriščala, sprevračala sta pravico in sprejemala podkupnino. (1. Samuelova 8:1–3)

Nekega dne so se Izraelovi starešine prišli pritožit ostarelemu preroku. »Tvoja sinova pa ne hodita po tvojih poteh,« so rekli. (1. Samuelova 8:4, 5) Ali se je Samuel zavedal tega problema? Iz poročila nič ne izvemo. Toda Samuel v nasprotju z Elijem zagotovo ni bil grajevreden oče. Jehova je Elija pokaral in kaznoval, zato ker ni pograjal svojih sinov za njuno hudobijo, s čimer jima je izkazoval večjo čast kot Njemu. (1. Samuelova 2:27–29) Samuelu pa ni nikoli očital česa takšnega.

Iz poročila ne izvemo, kako mučno je bilo Samuelu, kako zaskrbljen in razočaran je bil, ko je izvedel za hudobnost svojih sinov. Toda mnogi starši žal še predobro vedo, kako se je počutil. V današnjih težavnih časih se upiranje starševski avtoriteti in discipliniranju širi kot pandemija. (2. Timoteju 3:1–5) Starši, ki živijo s takšno bolečino, utegnejo najti nekaj tolažbe in smernic v Samuelovi zgodbi. Samuel namreč ni dovolil, da bi se zaradi brezbožnega ravnanja njegovih sinov kakor koli spremenila njegova pot. Ne pozabite, da lahko otroka omehča dober zgled staršev, tudi takrat ko besede in karanje ne prodrejo v zakrknjeno srce. Poleg tega lahko starši še naprej ravnajo tako, da bo njihov Oče, Jehova, ponosen nanje, kakor je bil ponosen na Samuela.

»Postavi nam zdaj kralja«

Samuelova sinova si nista mogla niti predstavljati, kako daljnosežne posledice bosta imeli njuna lakomnost in sebičnost. Izraelovi starešine so Samuelu še rekli: »Postavi nam zdaj kralja, da nam bo sodil, kakor je to pri vseh drugih narodih.« Ali se je Samuel ob tej zahtevi počutil zavrnjenega? Navsezadnje je  kot Jehovov predstavnik temu ljudstvu sodil že desetletja. Zdaj niso bili več zadovoljni z navadnim prerokom, kot je bil Samuel, ampak so za svojega sodnika hoteli kralja. Okoliški narodi so imeli vsak svojega kralja, tako so tudi Izraelci hoteli svojega! Kako je Samuel gledal na to? »V Samuelovih očeh je bilo to [. . .] nekaj slabega,« lahko beremo v poročilu. (1. Samuelova 8:5, 6)

Bodimo pozorni, kako se je Jehova odzval, ko je Samuel o tem spregovoril z njim v molitvi: »Usliši prošnjo ljudstva, vse, kar ti govorijo! Niso namreč zavrgli tebe, ampak so zavrgli mene, ker me nočejo za kralja.« Kako tolažilne besede za Samuela! Toda samo pomislite, kako zelo so Izraelci s tem razžalili Vsemogočnega Boga! Jehova je svojemu preroku naročil, naj Izraelce posvari, kako drago jih bo stal človeški kralj. Ko je Samuel to naredil, so vztrajali: »Ne! Kralj naj bo nad nami!« Samuel, vedno poslušen svojemu Bogu, je šel pomazilit kralja, ki ga je izbral Jehova. (1. Samuelova 8:7–19)

Toda s kakšnim stališčem je Samuel ubogal? Ali je negodoval? Ali je nalogo opravil mehansko? Ali je pustil, da je razočaranje zastrupilo njegovo srce in da je v njem pognala zagrenjenost? Marsikdo bi se morda tako odzval, toda Samuel se ni. Mazilil je Savla in priznal, da je ta Jehovov izbranec. Savla je poljubil, s čimer je pokazal, da ga sprejema za novega kralja in da se mu podreja. Ljudstvu pa je rekel: »Ali vidite, koga je Jehova izbral? Ni mu enakega med vsem ljudstvom!« (1. Samuelova 10:1, 24)

Samuel se ni osredotočil na napake Jehovovega izbranca, ampak na njegove dobre lastnosti. Pri samem sebi pa se je osredotočal na svojo zvestovdanost Bogu, in ne na odobravanje muhavih rojakov. (1. Samuelova 12:1–4) Poleg tega je zvesto izpolnjeval svojo nalogo tako, da je svetoval Božjemu ljudstvu glede duhovnih nevarnosti, ki so jim pretile, in ga spodbujal, naj ostanejo zvesti Jehovu. Njegovi nasveti so jim segli v srce, in ljudje so moledovali Samuela, naj moli zanje. Na to jim je lepo odgovoril: »Niti zamisliti si ne morem, da bi grešil proti Jehovu, tako da bi nehal moliti za vas. Učil vas bom dobro in pravo pot.« (1. Samuelova 12:21–24)

Ali ste že kdaj bili razočarani, ker je bil za določen položaj ali prednost izbran kdo drug, ne pa vi? Samuel nam je dal izjemen zgled v tem, da ne smemo nikoli dopustiti, da bi v našem srcu pognala zavist ali zagrenjenost. Bog ima za vsakega svojega zvestega služabnika obilo nagrajujočega in zadovoljujočega dela.

»Kako dolgo boš še žaloval za Savlom?«

Samuel je upravičeno gledal, kar je bilo dobrega pri Savlu, saj je ta bil res izjemen človek. Bil je visok in s svojim videzom je naredil vtis. Poleg tega je bil pogumen in domiseln, sprva pa tudi skromen in ni bil domišljav. (1. Samuelova 10:22, 23, 27) Poleg takšnih darov je imel še enega, res dragocenega – svobodno voljo, kar pomeni, da je bil zmožen sam izbrati svojo življenjsko pot in sprejemati odločitve. (5. Mojzesova 30:19) Ali je ta dar uporabil dobro?

Na žalost se pogosto zgodi, da človek, potem ko pride na oblast, najprej pozabi na skromnost. Ni bilo dolgo, ko se je Savel pričel spreminjati v ošabneža. Odločil se je, da ne bo ubogal navodil, ki mu jih je Jehova dal po Samuelu. Tako je ob neki priložnosti postal nepotrpežljiv in daroval žrtev, ki jo je imel pravico žrtvovati edino Samuel. Samuel ga je za to dejanje moral odločno pokarati, poleg tega pa je napovedal, da kraljevska oblast ne bo ostala v njegovi družini. To ga ni streznilo, ampak je v svoji neposlušnosti storil še hujše stvari. (1. Samuelova 13:8, 9, 13, 14)

Jehova je po Samuelu naročil Savlu, naj se vojskuje z Amalečani. V svojih navodilih je med drugim ukazal, naj usmrti njihovega hudobnega kralja, Agaga. Toda Savel je Agagu  prizanesel, poleg tega pa amalečanskega imetja ni uničil, kot mu je bilo naročeno, ampak je najboljše reči obdržal. Ko ga je Samuel prišel pokarat za neposlušnost, je postalo očitno, kako zelo se je Savel spremenil. Karanja ni ponižno sprejel, ampak se je zagovarjal, iskal izgovore, upravičeval svoja dejanja, se izogibal bistvu problema in skušal zvrniti krivdo na ljudstvo. Ko je Savel skušal omiliti oziroma preprečiti disciplinski ukrep z zatrjevanjem, da je nekaj plena nameraval žrtvovati Jehovu, je Samuel izrekel znamenite besede: »Glej, ubogati je boljše kakor žrtvovati.« Samuel je pogumno pograjal Savla in razkril, kaj se je Jehova odločil glede njega: odvzeta mu bo kraljevska oblast in dana drugemu – nekomu boljšemu. (1. Samuelova 15:1–33)

Samuel je bil zelo razočaran nad Savlom. Zaradi tega je vso noč vpil k Jehovu. Tako zelo ga je bolelo, da je pričel žalovati za njim. Od njega si je obetal veliko, veliko dobrega, zdaj pa so se vsi njegovi upi razblinili. Moški, katerega je nekoč poznal, se je spremenil – njegove lepe lastnosti so zbledele in obrnil se je proti Jehovu. Samuel ga ni hotel nikoli več videti. Čez čas je Jehova Samuela blago opomnil: »Kako dolgo boš še žaloval za Savlom? Zavrgel sem ga namreč, tako da ne bo več kraljeval nad Izraelom. Napolni si rog z oljem in pojdi! Pošiljam te k Betlehemčanu Jéseju, saj sem si med njegovimi sinovi izbral kralja.« (1. Samuelova 15:34, 35; 16:1)

Izpolnitev Jehovovega namena ni odvisna od nepopolnih ljudi, ki so lahko omahljivi v svoji zvestovdanosti. Če se en človek izkaže za nezvestega, Jehova najde koga drugega, da izpolni njegovo voljo. Zato je ostareli Samuel nehal žalovati za Savlom. Po Jehovovih navodilih je šel v Betlehem, na Jesejev dom, in tam spoznal kopico Jesejevih postavnih sinov. Toda Jehova ga je že pri prvem spomnil: »Ne glej njegovega videza, ne njegove visoke postave [. . .]. Bog namreč ne gleda tako, kakor gleda človek. Človek gleda to, kar je pred očmi, Jehova pa gleda, kakšno je srce.« (1. Samuelova 16:7) Nazadnje je spoznal še najmlajšega Jesejevega sina, Davida – in ta je bil Jehovov izbranec.

Samuel je v zadnjih letih svojega življenja vse jasneje videl, kako prav je bilo, da je Jehova zamenjal Savla z Davidom. Savel se je sprevrgel v zavistneža z morilskimi naklepi in odpadnika. Pri Davidu pa so vse bolj prihajale do izraza njegove lepe lastnosti – pogum, značajnost, vera in zvestovdanost. Ko se je Samuelu življenje iztekalo, se je njegova vera le še okrepila. Videl je, da nobena rana ni tako huda, da je Jehova ne bi mogel zaceliti, da nobena težava ni tako velika, da je ne bi mogel rešiti in celo spremeniti v blagoslov. Ko je Samuel na koncu umrl, je zapustil izjemen zgled življenja v Božji službi, ki jo je opravljal skoraj celo stoletje. Ves Izrael je žaloval za tem zvestim možem – in nič čudnega! Še danes je dobro, da se vsak Jehovov služabnik vpraša: »Ali bom posnemal Samuelovo vero?«

[Slika na strani 25]

Kako je lahko Samuel pomagal rojakom ob hudi izgubi in razočaranju?

[Slika na strani 26]

Kako se je Samuel spoprijel z razočaranjem nad lastnima sinovoma, ki sta zašla na krivo pot?