Ali se lahko zanesemo na prvi vtis?

NEKI zdravnik je udobno sedel v dnevni sobi in gledal televizijsko pogovorno oddajo, ki je gostila irskega vladnega ministra. Medtem ko si je podrobno ogledoval ministrov obraz, je opazil nekaj, kar je po njegovem mnenju kazalo na tumor. Ministru je svetoval, naj gre takoj na zdravniški pregled.

Njegova diagnoza se je izkazala za pravilno. Ta zdravnik je imel tako imenovano zdravniško oko, to je sposobnost postaviti dobro diagnozo zgolj na podlagi opazovanja pacienta. Toda nekateri menijo, da imajo takšno »zdravniško oko«, ko presojajo človekov značaj, njegovo osebnost in to, ali je vreden zaupanja.

Skozi stoletja so raziskovalci skušali razviti znanstveni pristop, s katerim bi se lahko na podlagi zunanjosti ugotovilo posameznikov značaj. Imenujejo ga fiziognomika, ki jo Encyclopædia Britannica definira kot »psevdoznanost, ki preučuje osebnostne lastnosti, ki jih domnevno razkrivajo obrazne poteze oziroma zgradba in oblika telesa«. V 19. stoletju so antropologi, kot je bil Francis Galton, bratranec Charlesa Darwina, in kriminologi, kot je bil Italijan Cesare Lombroso, predlagali podobne teorije in tehnike, vendar so te po večini že pozabljene.

Toda še vedno veliko ljudi verjame, da je posameznika možno zanesljivo presoditi zgolj po njegovi zunanjosti. Ali se lahko zanesemo na takšen prvi vtis?

Presojanje človeka po zunanjosti

Tipičen primer presojanja na podlagi prvega vtisa najdemo v biblijski knjigi, imenovani 1. Samuelova knjiga. Bog Jehova je poslal preroka Samuela v Jesejevo hišo, da bi enega izmed njegovih sinov pomazilil za bodočega izraelskega kralja. Beremo takole: »Ko so ti [Jesejevi sinovi] prišli in je [Samuel] zagledal Eliába, si je takoj rekel: ‚Gotovo stoji pred Jehovom njegov maziljenec.‘ Toda Jehova je Samuelu rekel: ‚Ne glej njegovega videza, ne njegove visoke postave, ker sem ga zavrgel. Bog namreč ne gleda tako, kakor gleda človek. Človek gleda to, kar je pred očmi, Jehova pa gleda, kakšno je srce.‘« Isto se je zgodilo še s šestimi drugimi Jesejevimi sinovi. Na koncu si je Bog, v nasprotju s tem, kar sta mislila Samuel in Jesej, za bodočega kralja izbral osmega Jesejevega sina, Davida. Nihče ni niti pomislil, da bi pred Samuela pripeljali tega mladega fanta. (1. Samuelova 16:6–12)

Danes ni čisto nič drugače. V Nemčiji je pred nekaj leti neki profesor kriminologije izvedel poskus, v katerem je sodelovalo 500 študentov prava. Poleg njih je sodelovalo tudi 12 neznanih »gostov«. Med »gosti« so bili komandir krajevne policije, krajevni tožilec, računovodja univerze, predstavnik univerze za stike z javnostjo, nekaj odvetnikov in sodnih uradnikov ter trije obsojeni kriminalci. Študentje so morali ugotoviti poklic vsakega od »gostov« pa tudi, kdo od njih je bil obsojen na zaporno kazen in za katero kaznivo dejanje. Pri tem so si lahko pomagali samo z zunanjostjo »gostov« in z njihovimi hobiji.

Kakšen je bil rezultat? Približno 75 odstotkov študentov je točno ugotovilo, kateri trije so bili v resnici kriminalci. Toda v povprečju je 60 odstotkov študentov za prestopnike označilo tudi devet drugih »gostov«, ki niso imeli policijske kartoteke. Za krajevnega tožilca je vsak 7. študent menil, da je mogoče  razpečevalec drog, za komandirja krajevne policije pa je vsak 3. študent menil, da je tat. Če človek presoja na podlagi prvega vtisa, se lahko močno zmoti. Zakaj?

Videz lahko vara

Kadar nekoga prvič srečamo, smo nagnjeni k temu, da si o tej osebi ustvarimo mnenje na podlagi svojih izkušenj. Rado se nam zgodi, da posplošujemo in to osebo sodimo na podlagi stereotipov. Človeka morda ne vrednotimo oziroma sodimo samo po videzu, ampak tudi glede na njegovo narodnost, etnično pripadnost, družbeni položaj ali vero.

Če se mnenje, ki smo si ga ustvarili o tej osebi, izkaže za pravilno, si čestitamo za dobro oceno. Obenem se nam utrdi prepričanje o tem, da lahko tudi v bodoče zaupamo svojemu prvemu vtisu. Toda kako se odzovemo, ko ugotovimo, da je bil naš prvotni sklep povsem napačen? Če smo pošteni, bi morali opustiti svoje vnaprej ustvarjeno mnenje in se seznaniti z dejstvi. Drugače bi drugim naredili medvedjo uslugo ali celo hudo krivico, in to vse zaradi tega, ker se ponašamo s tem, da znamo, vsaj po našem mnenju, boljše presojati kot drugi.

Presojanje po zunanjosti pa ne škodi samo žrtvi predsodkov, ampak tudi tistemu, ki sodi. Na primer, v prvem stoletju mnogi Judje niso želeli sprejeti možnosti, da bi Jezus lahko bil obljubljeni Mesija. Zakaj? Svoje mnenje so si ustvarili na temelju zunanjosti, zato so v njem videli le sina podeželskega tesarja. Čeprav je Jezus s svojimi modrimi besedami in mogočnimi deli nanje naredil vtis, niso želeli verjeti, da bi lahko bil kaj več od tega, kar so se glede njega odločili na podlagi svojega vnaprej ustvarjenega mnenja. Zaradi njihovega stališča se je Jezus osredotočil na druge. Rekel je: »Prerok ni brez časti, razen v svojem domačem kraju in svoji lastni hiši.« (Matej 13:54–58)

Ti Judje so pripadali narodu, ki je že stoletja čakal na Mesija. Ko je Mesija končno prišel, ga niso prepoznali, ker so zaupali svojemu prvemu vtisu, in tako so izgubili Božjo naklonjenost. (Matej 23:37–39) Podobne predsodke so imeli tudi do Jezusovih sledilcev. Mnogi ljudje enostavno niso mogli verjeti, da ima lahko majhna skupina ponižnih ribičev, ki so jih zaničevali izobraženci in voditelji prevladujoče religije, povedati kaj pomembnega. Tisti, ki so še naprej zaupali svojemu prvemu vtisu, so izpustili iz rok  čudovito priložnost, da postanejo sledilci Božjega Sina. (Janez 1:10–12)

Nekateri so spremenili mišljenje

Nekateri Jezusovi sodobniki so bili dovolj ponižni, da so zaradi predloženih dokazov spremenili svoje mnenje. (Janez 7:45–52) Med njimi je bilo tudi več članov Jezusove družine, ki od začetka niso jemali resno možnosti, da bi eden od njihovih sorodnikov lahko bil Mesija. (Janez 7:5) Pohvalno je, da so čez čas spremenili svoje stališče in pričeli verjeti vanj. (Apostolska dela 1:14; 1. Korinčanom 9:5; Galačanom 1:19) Do nečesa podobnega je prišlo tudi leta pozneje v Rimu, ko so nekateri predstavniki judovske skupnosti raje osebno prisluhnili apostolu Pavlu, kakor da bi verjeli govoricam, ki so jih širili sovražniki krščanstva. Potem ko so poslušali Pavla, so mnogi pričeli verjeti. (Apostolska dela 28:22–24)

Danes imajo mnogi slabo mnenje o Jehovovih pričah. Zakaj? V večini primerov ne zato, ker so preiskali dejstva ali kako dokazali, da ravnanje in verovanje Prič ni v skladu s Svetim pismom. Takšni enostavno ne morejo verjeti, da bi Jehovove priče lahko glede vere učili resnico. Verjetno se lahko spomnite, da so točno takšno stališče mnogi imeli do zgodnjih kristjanov v prvem stoletju.

Nič presenetljivega ni, da na tiste, ki si prizadevajo posnemati Jezusa, letijo negativne ali prezirljive pripombe. Zakaj ne? Zato ker je Jezus posvaril svoje prave sledilce: »Zaradi mojega imena vas bodo sovražili vsi ljudje.« Nato pa jih je opogumil z besedami: »Kdor bo zdržal do konca, ta bo rešen.« (Matej 10:22)

Današnji Jehovove priče si močno prizadevajo, da bi z dobro novico o Božjem kraljestvu dosegli ljudi po vsem svetu, kakor jim je Jezus zapovedal. (Matej 28:19, 20) Tisti, ki Priče gladko zavrnejo, ne da bi jim prisluhnili, tvegajo, da bodo zamudili priložnost stopiti na pot, ki vodi v večno življenje. (Janez 17:3) Kako pa je z vami? Se boste enostavno pustili voditi prvemu vtisu in vnaprej oblikovanim zamislim ali pa boste pripravljeni brez predsodkov pregledati dejstva in jih sprejeti? Imejte v mislih, da videz lahko vara in da je vtis lahko napačen – toda kadar nepristransko pregledamo dejstva, smo lahko prijetno presenečeni. (Apostolska dela 17:10–12)

[Slika na strani 11]

Veliko Judov je zaradi prvega vtisa zavrnilo možnost, da bi Jezus lahko bil Mesija.

[Slika na strani 12]

Ali vaše mnenje o Jehovovih pričah temelji na vtisih, ki ste si jih ustvarili, ali pa na dejstvih?