V zadnjih letih so sodišča na Češkem in Slovaškem rehabilitirala naše sovernike, ki so bili v preteklosti kazensko ovadeni zato, ker jim vest ni dovoljevala opravljati vojaške službe, ali pa zato, ker so sodelovali v oznanjevalski dejavnosti – oboje danes ne velja več za kaznivo. Ena od obsodb, ki je zdaj razveljavljena, je bila izdana leta 1925. (Glej zgodbo o Martinu Booru, ki je bil rehabilitiran 90 let za tem, ko je bil obsojen.) Te odločitve sodišč o rehabilitaciji podpirajo temeljno pravico naših bratov in sester, da ravnajo skladno s svojim verskim prepričanjem.

Od maja 2017 je češko vrhovno sodišče preklicalo razsodbe za 45 naših bratov, ki so med komunističnim režimom zavrnili opravljanje vojaške dolžnosti ter bili obsojeni in kaznovani. Vrhovno sodišče je oktobra 2017 rehabilitiralo tudi Martina Magenheima, ki je bil leta 1978 obsojen zaradi oznanjevalske dejavnosti.

Na Slovaškem je okrožno sodišče Bratislava I rehabilitiralo štiri naše brate, ki so z ugovorom vesti zagrešili »kaznivo dejanje«. Regionalno sodišče v Trenčinu je storilo enako za še enega od naših bratov. Okrožno sodišče v Rimavski Soboti je rehabilitiralo našo sovernico Evo Borošovo, ki je bila leta 1974 kaznovana za sodelovanje v oznanjevalski dejavnosti. Okrožno sodišče v mestu Michalovce je 9. januarja 2018 preklicalo razsodbo iz leta 1993 proti našemu bratu Milošu Iškyju Janiku, ki je bil večkrat kaznovan zaradi nesodelovanja v civilni službi, ki mu je vest ni dovoljevala opravljati.

André Carbonneau, odvetnik, ki zastopa Jehovove priče, pojasnjuje: »S sodno rehabilitacijo Prič, ki so bile pred desetletji obsojene zaradi ugovora vesti vojaški dolžnosti ali zaradi sodelovanja v oznanjevalski dejavnosti, ta sodišča podpirajo večno načelo, ki ga vsebujejo tudi temeljne človekove pravice, in sicer spoštovati to, da se lahko posameznik svobodno odloča po vesti in izraža svojo vero. Prizadevanja teh sodišč, da se popravi krivica, ki so jo ugovorniki vesti doživljali v času, ko človekove pravice še niso bile mednarodno priznane, so napreden zgled za mednarodno skupnost. Poleg tega so sodišča s tem pomagala odstraniti madež z imena naših sočastilcev, ki niso bili nič krivi. To zelo cenimo, saj v Svetem pismu piše, da je dobro ime nekaj dragocenega.« (Pridigar 7:1)