Zdravstvene težave se pojavljajo na različne načine.

•   Nekateri ljudje imajo simptome, ki so vidni na zunaj, medtem ko drugi bolezenske znake občutijo samo od znotraj.

•   Nekatere zdravstvene težave človeka »obiščejo« le občasno, druge pa se kar »vselijo« in mu dan za dnem otežujejo življenje.

•   Nekatere je možno ozdraviti ali pa vsaj imeti pod nadzorom, druge pa povzročajo degenerativne spremembe – mogoče celo ogrožajo življenje.

 Mladi lahko doživljajo vse oblike tukaj omenjenih zdravstvenih težav. V tem članku boš spoznal štiri mlade, ki se spoprijemajo s takšnimi izzivi. Če imaš tudi sam težave z zdravjem, so ti njihove besede lahko v spodbudo.

•  GUÉNAELLE

•  ZACHARY

•  ANAÏS

•  JULIANA

 Najtežje mi je sprejeti svoje omejitve. Toliko stvari si želim delati, vendar se moram vsak dan prilagajati svojemu zdravstvenemu stanju.

 Imam motorično nevromuskularno motnjo, zaradi katere informacije med mojimi možgani in telesom ne morejo potovati neovirano. Različni deli telesa, vse od glave do pete, se včasih tresejo ali pa ohromijo. Velike težave imam s preprostimi dejavnostmi, kot so gibanje, govorjenje, branje, pisanje in razumevanje drugih. Ko mi je še posebej težko, mi starešine iz občine Jehovovih prič pomagajo tako, da z menoj molijo. Po takšni molitvi takoj občutim notranji mir.

 Ne glede na to, s kakšnimi preizkušnjami se srečujem, čutim, da me Bog Jehova vedno krepča. Nočem, da bi mi bolezen preprečila, da mu služim iz vse duše. V mojem življenju ima prednost to, da druge seznanjam s svetopisemsko obljubo, da bo Bog Jehova zemljo kmalu spremenil v raj, kjer ne bo več trpljenja. (Razodetje 21:1–4)

  V razmislek: Kako si lahko tako kot Guénaelle sočuten do drugih? (1. Korinčanom 10:24)

 Ko sem imel 16 let, so mi diagnosticirali agresivno obliko raka na možganih. Zdravniki so mi povedali, da bom živel samo še osem mesecev. Vse od takrat se bojujem za svoje življenje.

 Tumorji so zrasli na takem mestu, da je zdaj desna polovica mojega telesa paralizirana. In ker ne morem hoditi, moram imeti doma ob sebi vedno nekoga, da mi pomaga.

 Zaradi napredovanja bolezni se težko jasno izražam. Prej sem bil zelo aktiven in sem užival, na primer v smučanju na vodi, košarki in odbojki. Kot Jehovova priča sem bil aktiven v krščanski službi. Mislim, da večina ljudi ne razume, kako je, če ne moreš več delati tega, kar ti je zelo pri srcu.

 Zame so zelo spodbudne besede, ki so zapisane v Izaiju 57:15, ker mi zagotavljajo, da je Bog Jehova v oporo tistim, ki so skrušenega duha, in da me ima rad. Poleg tega v Izaiju 35:6 Jehova obljublja, da bom lahko zopet hodil in mu služil popolnoma zdrav.

 Čeprav se včasih zelo težko spopadam s svojo boleznijo, sem prepričan, da me Jehova podpira. Ker lahko molim k njemu, imam vedno nekoga, s komer se lahko pogovarjam, ko sem potrt ali se bojim za svoje življenje. Nič me ne more ločiti od Jehovove ljubezni. (Rimljanom 8:39)

 Zachary je zaspal v smrt dva meseca za tem, ko je bil intervjuvan. Star je bil 18 let. Do samega konca je ohranil močno vero v Božjo obljubo v vstajenje na rajski zemlji.

  V razmislek: Kako ti lahko molitev pomaga ostati v Božji ljubezni, tako kot je pomagala Zacharyju?

 Le nekaj dni po rojstvu je v mojih možganih prišlo do krvavitve. Posledica tega je bila okvara, ki je prizadela moje celo telo, še zlasti noge.

 Danes si pri kratkih razdaljah lahko pomagam s hoduljo, za drugo pa običajno potrebujem invalidski voziček. Ker imam krče, težko opravljam naloge, ki zahtevajo natančnost, na primer pisanje.

 Poleg stresa, ki mi ga povzroča zdravstveno stanje, je zame izziv tudi zdravljenje. Že odkar pomnim, imam fizioterapijo nekajkrat na teden. Pri petih letih sem prestala prvo večjo operacijo in od takrat sem jih imela še tri. Pri zadnjih dveh posegih mi je bilo še posebej težko, saj sem bila zaradi okrevanja zdoma tri mesece.

 Družina mi je v veliko pomoč. Skupaj se smejimo, kar mi resnično pomaga, ko sem na tleh. Pri urejanju mi pomagajo mama in sestri, saj sama tega ne zmorem. Žal mi je, ker ne morem nositi visokih pet. Ko sem bila še otrok, mi je to enkrat uspelo – plazila sem se naokrog s čevlji na rokah. In temu smo se vsi zelo nasmejali!

 Trudim se, da mi bolezen ne bi krojila življenja. Učim se jezike. Ne morem deskati ne na morju ne na snegu, lahko pa plavam, in to mi je v užitek. Kot Jehovova priča z veseljem oznanjujem in se z drugimi pogovarjam o svoji veri. Videti je, da me ljudje pozorno poslušajo, ko se z njimi pogovarjam.

 Starša sta me že od malega učila, da je moje zdravstveno stanje le začasno. Sedaj tudi sama trdno verjamem v Jehova in njegovo obljubo, da bo naredil konec vsemu trpljenju, tudi mojemu. To mi daje moč, da grem naprej. (Razodetje 21:3, 4)

  V razmislek: Kako lahko posnemaš Anaïs in ne dopustiš, da bi ti bolezen krojila življenje?

 Imam bolečo avtoimunsko bolezen, ki lahko pusti posledice na srcu, pljučih in krvi. Prizadela je že moje ledvice.

 Pri desetih letih so mi diagnosticirali lupus. Zaradi te bolezni imam bolečine, sem izčrpana in mi niha razpoloženje. Včasih se počutim ničvredno.

 Ko sem imela trinajst let, nas je obiskala neka Jehovova priča. Prebrala mi je besede iz Izaija 41:10, kjer Bog Jehova pravi: »Ne boj se, saj sem s teboj. [...] Podpiral te bom s svojo desnico pravičnosti.« Takrat sem s pomočjo Jehovovih prič začela preučevati Sveto pismo. Danes, osem let kasneje, služim Bogu iz vsega srca in sem odločena, da mi bolezen ne bo narekovala, kako naj živim. Čutim, da mi Jehova daje »moč, ki presega običajno,« tako da lahko ostajam pozitivna. (2. Korinčanom 4:7)

  V razmislek: Kako ti lahko besede iz Izaija 41:10 pomagajo ohraniti pozitiven pogled, tako kot pomagajo Juliani?