Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako pomagati otrokom, ki žalujejo

Kako pomagati otrokom, ki žalujejo

Kako pomagati otrokom, ki žalujejo

Gotovo se strinjate, da novice o smrti ljubljene osebe ni enostavno razkriti odraslemu človeku. Toda predstavljajte si, da morate to povedati otroku.

MNOGE otroke izguba družinskega člana oziroma prijatelja zbega ali celo prestraši. Pomagati otroku prebroditi to težavno obdobje je precejšen izziv, še posebej za žalujoče starše, saj tudi oni potrebujejo čustveno podporo.

Nekateri starši skušajo ta udarec ublažiti tako, da otroku rečejo, da jih je umrli zapustil oziroma da je odšel. Vendar so takšni izrazi zavajajoči. Kako bi torej lahko otroku pojasnili smrt ljubljene osebe?

S takšnim izzivom sta se morala spopasti Renato in Isabelle. Ko je umrla njuna triinpolletna hčerka Nicolle, sta morala pomagati svojemu sinu Felipeju, ki je bil takrat star pet let, da se je spoprijel z izgubo.

Prebudite se!: Kako sta Felipeju pojasnila, da je Nicolle umrla?

Isabelle: Z njim sva si prizadevala biti poštena in odkrita. Spodbujala sva ga, naj naju vpraša, kar ga zanima, in mu vedno skušala odgovoriti z izrazi, ki jih otrok njegovih let lahko razume. Nicolle je umrla zaradi bakterijske okužbe, zato sva mu povedala, da je v njeno telo prišla majhna živalca in da je zdravnikom ni uspelo ubiti.

Prebudite se!: Ali sta Felipeju govorila o svojem verskem prepričanju glede smrti?

Renato: Sva Jehovovi priči in vedela sva, da bo za Felipeja tolažilno, če mu bova govorila o tem, kar sva glede smrti spoznala iz Svetega pisma. Sveto pismo je glede tega zelo jasno – v njem piše, da se mrtvi ničesar ne zavedajo. (Pridigar 9:5) Menila sva, da bodo Felipeju pogovori o tej temi pregnali vsakršne strahove, ki bi se mu morda pojavili – denimo to, da bi ga bilo strah biti ponoči sam.

Isabelle: V Svetem pismu tudi piše, da bodo mrtvi obujeni na rajski zemlji. V to verjameva in menila sva, da bo najino prepričanje pomagalo tudi Felipeju. Zato sva mu govorila o tem, kar uči Sveto pismo. Pripovedovala sva mu denimo, da je Jezus obudil 12-letno Jairovo hčerko. Nato sva mu pojasnila, da bo tudi Nicolle obujena. To uči Sveto pismo. (Marko 5:22–24, 35–42; Janez 5:28, 29)

Prebudite se!: Mislita, da je Felipe vse to razumel?

Renato: Prepričana sva, da je. Otroci se s smrtjo najlažje spoprimejo, če od staršev dobijo točno, preprosto, jasno in odkrito pojasnilo. Nikakršne potrebe ni, da bi bili glede tega skrivnostni. Smrt je nekaj stvarnega. Žal je še vedno del našega življenja. Zato morajo starši svoje otroke naučiti, kako se spopasti z njo. * To sva kasneje naučila tudi najinega mlajšega sina Viniciusa.

Prebudite se!: Ali sta Felipeja vzela s seboj na pogreb?

Renato: Potem ko sva pretehtala prednosti in slabosti, sva se odločila, da ga ne bova vzela. Otrokom njegovih let se dogodki močno vtisnejo v zavest. Nekateri starši pa se vseeno odločijo, da bodo otroka vzeli s seboj, saj se otroci razlikujejo v tem, koliko lahko prenesejo. Če se odločijo, da bo šel z njimi, je dobro, da mu prej natančno pojasnijo, kaj se bo tam dogajalo.

Prebudite se!: Obdobje po smrti vajine hčerke je moralo biti za vaju zelo boleče. Ali sta se bala, da bi vaju sin videl jokati?

Isabelle: Svojih občutkov nisva nikoli skušala skrivati pred Felipejem. Če se je celo Jezus ob smrti ljubljenega človeka »razjokal«, zakaj se ne bi smela tudi midva? (Janez 11:35, 36) In kaj bi bilo narobe, če bi naju Felipe videl jokati? Ker sva odkrito kazala svojo žalost, je bilo Felipeju jasno, da jokati ni narobe. To je samo eden od načinov izražanja čustev. Želela sva, da Felipe ve, da mu čustev ni treba potlačiti, temveč da jih sme tudi on pokazati.

Renato: Kadar družino doleti tragedija, se otroci ponavadi počutijo negotove. Če pa starši svoje občutke izrazijo odkrito in pošteno, bodo to storili tudi otroci. Šele zatem, ko pozorno prisluhnemo, kaj jih teži, jih lahko pomirimo in preženemo njihove strahove.

Prebudite se!: Ali so vam bili drugi v kakršno koli pomoč?

Renato: Da, zelo so nas podpirali člani naše občine. Ker so nas obiskovali, klicali po telefonu in nam pošiljali kartice, je Felipe lahko videl, da nas imajo zelo radi in da jih skrbi za nas.

Isabelle: V veliko pomoč so nam bili tudi družinski člani. Po smrti Nicolle se je moj oče odločil, da se bo vsako jutro oglasil pri nas in z nami zajtrkoval. S tem nam je ljubeče stal ob strani. Pa tudi Felipeja je tolažilo to, da je imel ob sebi dedka.

Renato: Neprecenljive so nama bile duhovne spodbude na krščanskih shodih. Trudila sva se, da shodov nismo izpuščali, pa čeprav včasih nisva mogla zadrževati solz. Tam so se nama namreč vračali številni spomini na Nicolle. Toda vedela sva, da morava biti močna, še posebej zaradi Felipeja.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 12 Več o tem si lahko preberete v članku »Pomagajte svojemu otroku spoprijeti se z žalostjo« v reviji Stražni stolp, 1. julij 2008, strani 18–20, in v brošuri Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre; izdali Jehovove priče.

[Okvir/slike na strani 14]

Tisti, ki jim je umrl kdo od ljubljenih, lahko najdejo tolažbo v spodaj prikazanih knjigah, ki so jih izdali Jehovove priče.

ZA ODRASLE:

Kaj Biblija v resnici uči?

6. poglavje: Kje so mrtvi?

7. poglavje: Resnično upanje za vaše ljubljene, ki so umrli

ZA MAJHNE OTROKE:

Moja knjiga biblijskih zgodb

92. zgodba: Jezus obuja mrtve

ZA MALO VEČJE OTROKE:

Uči se od Velikega učitelja

34. poglavje: Kaj se zgodi z nami, če umremo?

35. poglavje: Lahko smo obujeni od mrtvih!

36. poglavje: Kdo bo obujen od mrtvih? Kje bodo obujeni živeli?

ZA NAJSTNIKE:

Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih,  1. zvezek

16. poglavje: Ali je moje žalovanje normalno?

[Okvir/slika na strani 15]

KAKO POMAGATI

● Otroka spodbujajte, naj vam postavlja vprašanja. Ustvarite takšno vzdušje, da se ne bo obotavljal z vami pogovarjati o smrti in o tem, kaj smrt je.

● Ne uporabljajte nejasnih, abstraktnih izrazov, denimo: umrli »nas je zapustil« ali »je odšel«.

● Smrt pojasnite s preprostimi in dobesednimi izrazi. Nekateri preprosto rečejo, da je telo ljubljenega človeka »nehalo delovati« in »da se ga ni dalo popraviti«.

● Otroku povejte, kaj se bo dogajalo na pogrebu; pojasnite mu, da umrli ne bo videl ali slišal tega, kar se bo dogajalo.

● Svojih čustev ne skrivajte. Tako bo vaš otrok spoznal, da je žalovati normalno.

● Zapomnite si, da ne obstaja »nepravilni« način žalovanja. Vsak otrok je svojstven in okoliščine so različne.

[Vir slike]

Vir: www.kidshealth.org

[Slika na strani 15]

Z leve v smeri urinega kazalca: Felipe, Renato, Isabelle in Vinicius