»Čaščenje matere Božje je dobilo zagon, ko [. . .] so se v cerkev stekale poganske množice. [. . .] Pobožnost in verska zavednost [poganov, ki so se spreobrnili v krščanstvo] sta se izoblikovali v tisočletjih kulta boginje ‚velike matere‘ in ‚božanske device‘.« (The New Encyclopædia Britannica, 1988, zvezek 16, strani 326 in 327)

»Spočela boš in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. [. . .] Zato bo tudi otrok, ki bo rojen, svet, in se bo imenoval Božji Sin.« (Luka 1:31–35, Jubilejni prevod, poudarili mi.)

Ta svetopisemski odlomek jasno pokaže, da je bila Marija mati »Božjega Sina«, ne pa Boga samega. Ali bi lahko v sebi nosila Tistega, ki ga »nebesa [. . .] ne morejo obseči«? (1. kraljev 8:27) Sama česa takega ni nikoli trdila. Pravzaprav je bil nauk o Trojici tisti, ki je zasejal zmedo glede Marijine identitete. Ko je efeški koncil leta 431 n. št. Marijo proglasil za Teotokos (grška beseda, ki pomeni »Božja roditeljica«) oziroma »Mater Božjo«, je s tem utrl pot čaščenju Marije. Mesto Efez, v katerem je ta cerkveni koncil potekal, je bilo stoletja središče čaščenja malikov, in sicer v čast Artemidi, boginji plodnosti.

Tako se je zgodilo, da so mnoge značilnosti čaščenja Artemidine podobe, ki je »padla z neba«, kot so bile na primer procesije, postale sestavni del čaščenja Marije. (Apostolska dela 19:35) Še en običaj, ki se je priplazil v krščanski nauk, je bil uporaba Marijinih in drugih podob pri čaščenju.

Primerjaj naslednje biblijske vrstice: Matej 13:53–56; Marko 3:31–35; Luka 11:27, 28.