Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Življenje v svetopisemskih časih – pastir

Življenje v svetopisemskih časih – pastir

»Kakor pastir bo pasel svojo čredo. Jagnjeta bo zbiral s svojo roko, nosil jih bo v svojem naročju.« (IZAIJA 40:11)

PASTIRJI so v Bibliji velikokrat omenjeni, vse od Prve Mojzesove knjige pa do Razodetja. (1. Mojzesova 4:2; Razodetje 12:5) Pastirji so bili med drugim pomembni možje, kot na primer Abraham, Mojzes in kralj David. Slednji je čudovito prikazal odgovornosti in skrbi dobrega pastirja. V psalmu, ki ga je spesnil Asaf, je David opisan kot pastir staroveškega Božjega ljudstva. (Psalm 78:70–72)

Kasneje, v Jezusovem času, je bilo pastirjevanje še vedno zelo pomembno delo. Jezus je zase dejal, da je »dobri pastir«, in je pri poučevanju pomembnih stvari pogosto omenjal lastnosti dobrega pastirja. (Janez 10:2–4, 11) S »pastirjem« je primerjan celo vsemogočni Bog Jehova. (Izaija 40:10, 11; Psalm 23:1–4)

Za katere živali so skrbeli pastirji? Kaj je spadalo k njihovemu delu? In kaj se lahko naučimo od teh marljivih delavcev?

Ovce in koze

V starodavnem Izraelu so pastirji najverjetneje med drugim pasli tudi ovce sirske pasme karakul, ki imajo velik tolst rep in gosto volno. Samci te pasme imajo rogove, samice pa ne. Te krotke živali so zelo vodljive ter popolnoma prepuščene na milost in nemilost okolju in plenilcem.

Pastirji so skrbeli tudi za koze, ki so bile črne ali rjave. Ko so plezale po skalnatih pobočjih in se pasle med grmičevjem, so si svoje dolge mahajoče uhlje lahko poškodavale na trnju in šipkovih grmih.

Pastirji so se nenehno trudili ovce in koze naučiti, da bi jih ubogale. Dobri pastirji so nežno skrbeli za živali, ki so jih pasli, in jim celo dajali imena, na katera so se odzvale. (Janez 10:14, 16)

Pastirjevo delo glede na letne čase

Spomladi je pastir vsak dan odvedel čredo iz staje, ki je bila nedaleč stran od njegovega doma, da bi se pasla na svežih sočnih pašnikih v bližini vasi. V tem času se je čreda povečala, saj so se skotili jagenjčki in kozlički. Takrat je bil tudi čas za striženje ovc, kar je bila priložnost za praznovanje!

Nekateri vaščani so morda imeli le nekaj ovc, zato so najeli pastirja, ki je te ovce pridružil večji čredi. Najeti pastirji so bili znani po tem, da so z živalmi, ki niso bile njihove, ravnali manj skrbno kakor pa s svojimi. (Janez 10:12, 13)

Ko so bila polja okoli vasi požeta, so pastirji svojim ovcam dovolili, da so se hranile s poganjki in žitom, ki je ostalo na strnišču. Ko je poleti začelo pripekati, so pastirji črede odvedli na hladnejše, višje ležeče pašnike. Pastirji so cele dneve delali in spali na prostem, tako da se je čreda lahko pasla na strmih zelenih pašnikih, ponoči pa so jo odvedli v ogrado in tam pazili nanjo. Včasih je morda pastir svojo čredo čez noč odvedel v zavetje jame, kjer ni bilo nevarnosti pred šakali in hijenami. Če je ponoči zavijanje hijen prestrašilo ovce, jim je pastir prigovarjal s pomirjajočim glasom.

Pastir je vsak večer preštel ovce in preveril, ali je z njimi vse v redu. Zjutraj je poklical čredo in ta mu je sledila na pašnike. (Janez 10:3, 4) Opoldne je živali odvedel k hladni vodi, da so se odžejale. Ko pa je voda usahnila, jih je vodil do vodnjaka in jih napojil.

Proti koncu sušnega obdobja je pastir morda čredo odvedel na priobalne ravnice in v doline. Ko je nastopilo mrzlo deževno obdobje, je ovce odpeljal nazaj domov, da bi prezimile v hlevu, saj bi drugače zunaj poginile zaradi močnega dežja, neviht s točo in snega. Pastirji od novembra do pomladi niso spustili črede ven na pašo.

Opremljen za delo

Pastirjevo oblačilo je bilo preprosto, a trpežno. Da bi se zaščitil pred dežjem in mrzlimi nočmi, je morda nosil ogrinjalo iz ovčje kože, ki je imelo volno na notranji strani. Kot spodnje oblačilo je imel tuniko. Sandale so ščitile njegove noge pred ostrim kamenjem in trnjem, glavo pa si je ovil z volneno tkanino.

K pastirjevi opremi je običajno spadalo naslednje: bisaga oziroma usnjena torba, v kateri je bila hrana, med drugim kruh, olive, suho sadje in sir; gorjača, ki je bila močno orožje, običajno dolga en meter, na odebeljenem delu pa polna ostrih kamnitih delcev; nož; palica, na katero se je pastir opiral med hojo in vzpenjanjem; čutara za vodo; zložljivo usnjeno vedro za zajemanje vode iz globokih vodnjakov; frača, s katero je streljal kamenje proti ovcam ali kozam, ki so se oddaljile, da bi jih prestrašil in prignal nazaj v čredo, ali da bi odgnal prežeče divje živali; ter trstna piščal, na katero je igral za razvedrilo in zato, da bi pomiril čredo.

V zameno za skrb za živali je pastir dobil osnovne življenjske potrebščine, kot sta mleko in meso. Volna in koža sta se uporabljali za blagovno menjavo ter izdelavo oblačil in čutar. Kozja dlaka se je spredla v tkanino, poleg tega so ovce in koze bile namenjene tudi žrtvovanju.

Zgled, vreden posnemanja

Dobri pastirji so bili marljivi, zanesljivi in pogumni. Da bi zaščitili čredo, so celo tvegali svoje življenje. (1. Samuelova 17:34–36)

Zato ni nič čudnega, da so Jezus in njegovi učenci krščanskim nadzornikom za zgled postavili ravno pastirja. (Janez 21:15–17; Apostolska dela 20:28) Današnji občinski nadzorniki skušajo, tako kot pastirji v svetopisemskih časih, s čredo ravnati po naslednjem navodilu: »Pasite Božjo čredo, ki jo imate na skrbi, pa ne pod prisilo, temveč voljno, niti ne iz ljubezni do nepoštenega dobička, temveč z vso vnemo.« (1. Petrovo 5:2)