»ZAKAJ JAZ? Zakaj je Bog dopustil, da se mi je to zgodilo?« Ti vprašanji sta begali Sidneija iz Brazilije, ko je imel 24 let. Po nesreči, ki se mu je zgodila na vodnem toboganu, je ostal priklenjen na invalidski voziček.

Zaradi trpljenja, ki ga povzroči nesreča, bolezen, smrt ljubljene osebe, naravna nesreča ali vojna, lahko človek kaj hitro postane razočaran nad Bogom. To ni nič novega. Starodavnega očaka Joba je doletela nesreča za nesrečo. Za to, kar se mu je zgodilo, je zmotno krivil Boga, ko je rekel: »Kličem te na pomoč, pa mi ne odgovarjaš, stojim pred teboj, da bi se ozrl name. Spremenil si se, okrutno ravnaš z menoj, napadaš me z vso močjo svoje roke.« (Job 30:20, 21)

Job ni vedel, kdo je vir njegovih težav, niti zakaj so ga te težave doletele oziroma so bile dopuščene. Na srečo pa nam Sveto pismo pojasni, zakaj se dogajajo takšne stvari in tudi to, kako naj bi se nanje odzvali.

Sveto pismo nam glede Boga pove: »Njegovo delo je popolno, ker vse njegove poti so pravica. On je Bog zvestobe, v njem ni nepravičnosti; pravičen je in pošten.« (5. Mojzesova 32:4) Ali je torej logično ali celo razumno, da bi Bog, ki je »pravičen [. . .] in pošten«, ljudem namenil trpljenje ali pa da bi jih z nesrečami kaznoval oziroma očistil?

Ravno nasprotno, Sveto pismo nam pove: »Naj med preizkušnjo nihče ne reče: ‚Bog me preizkuša.‘ Boga namreč z zlom ni mogoče preizkušati, pa tudi on sam ne preizkuša nikogar.« (Jakob 1:13) Pravzaprav smo iz Svetega pisma spoznali, da je Bog ljudem omogočil popoln začetek. Prvima človekoma, Adamu in Evi je dal čudovit dom in vse, kar sta potrebovala za življenje. Priskrbel jima je tudi smiselno delo. Rekel jima je: »Bodita rodovitna in se namnožita. Napolnita zemljo in si jo podredita.« Adam in Eva gotovo nista imela nobenega razloga za to, da bi bila razočarana nad Bogom. (1. Mojzesova 1:28)

Toda danes živimo v razmerah, ki še zdaleč niso popolne. Človeštvo že vso zgodovino doživlja hude stiske. Kako zelo resničen je naslednji opis: »Vse stvarstvo prav do zdaj skupaj ječi in trpi bolečine.« (Rimljanom 8:22) Kaj se je zgodilo?

Če želimo razumeti, zakaj obstaja trpljenje, se moramo vrniti v čas, ko se je trpljenje začelo. Uporni angel, kasneje imenovan Satan Hudič, je Adama in Evo navedel, da sta zavrnila Božja merila glede tega, kaj je prav in kaj narobe. Ta merila je predstavljala prepoved, da ne smeta jesti »z drevesa spoznanja dobrega in slabega«. Hudič je Evi rekel, da ne bosta umrla, če bosta neposlušna Bogu. S tem je Boga obtožil, da je lažnivec. Satan je Boga tudi obtožil, da svojim podložnikom odreka pravico odločanja o tem, kaj je dobro in kaj slabo. (1. Mojzesova 2:17; 3:1–6) Namigoval je, da bi bilo človeštvu boljše, če mu ne bi vladal Bog. Vse to je sprožilo izjemno pomembno sporno vprašanje: Ali je Bog primeren, da vlada?

Hudič pa je sprožil še eno sporno vprašanje. Ljudi je obtožil, da služijo Bogu iz sebičnih nagibov. Glede zvestega Joba je Bogu rekel: »Ali nisi ogradil njega in njegove hiše in vsega, kar ima povsod naokrog? [. . .] Toda le iztegni svojo roko in se dotakni vsega, kar ima, in boš videl, ali te ne bo v obraz preklel.« (Job 1:10, 11) Satan je sicer govoril o Jobu, vendar je s svojimi besedami obtožil vse ljudi, da služijo Bogu iz sebičnih nagibov.

Kako bi se lahko ti temeljni sporni vprašanji rešili na najboljši način, in to enkrat za vselej? Bog, ki je najmodrejši, se je domislil najboljše rešitve, in sicer takšne, ki nas ne bo razočarala. (Rimljanom 11:33) Odločil se je, da bo ljudem dovolil, naj si nekaj časa vladajo sami, rezultati pa bodo pokazali, čigavo vladanje je boljše.

 Današnje žalostne razmere na zemlji jasno dokazujejo, da je človeškemu vladanju povsem spodletelo. Svetovnim vladam ni uspelo zagotoviti miru, varnosti in sreče, poleg tega se je zemlja zaradi njih znašla na pragu uničenja. To še dodatno poudari temeljno resnico, zapisano v Svetem pismu, in sicer da človeku »ni [. . .] dana oblast, da usmerja svoje korake«. (Jeremija 10:23) Samo Božje vladanje lahko zagotovi trajen mir, srečo in blaginjo, saj je ravno to Božji namen za človeštvo. (Izaija 45:18)

Kako bo torej Bog izpolnil svoj namen? Spomnimo se, da je Jezus svoje sledilce učil moliti: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« (Matej 6:10) Da, Bog bo ob določenem času, po svojem Kraljestvu, odstranil vse, kar povzroča trpljenje. (Daniel 2:44) Revščina, bolezen in smrt bodo stvar preteklosti. Sveto pismo glede revnih pravi, da bo Bog »rešil [. . .] revnega, ki kliče na pomoč«. (Psalm 72:12–14) Glede bolnih pa obljublja: »Noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« (Izaija 33:24) Celo glede umrlih, ki so v Božjem spominu, je Jezus rekel: »Prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas in prišli ven.« (Janez 5:28, 29) Te obljube nam zares ogrejejo srce!

Sidnei, ki smo ga omenili na začetku, je kakih 17 let po nesreči rekel: »Za nesrečo nisem nikoli krivil Boga Jehova, vendar moram priznati, da sem bil nad njim sprva razočaran. So dnevi, ko sem zelo žalosten in jokam, ko razmišljam o svoji invalidnosti. Toda Sveto pismo mi je pomagalo razumeti, da nesreča ni bila Božja kazen. Kot pravi ta knjiga, vsakega človeka doletijo ‚nepredvideni dogodki ob nepričakovanem času‘. Molitev k Jehovu in branje določenih svetopisemskih vrstic mi pomaga, da sem duhovno močan in pozitiven.« (Pridigar 9:11; Psalm 145:18; 2. Korinčanom 4:8, 9, 16)

Morda se nam kdaj zgodi, da smo razočarani nad Bogom. Takšne občutke lahko premagamo, če ohranimo v mislih razloge, zakaj Bog dopušča trpljenje, in to, da bo trpljenje kmalu odstranjeno. Prepričani smo, da Bog »nagrajuje tiste, ki ga prizadevno iščejo«. Nihče, ki veruje vanj in v njegovega Sina, ne bo razočaran. (Hebrejcem 11:6; Rimljanom 10:11)