Božič že od nekdaj velja za tradicionalni krščanski praznik, s katerim slavijo rojstvo Jezusa. Toda poraja se nam vprašanje, kako so lahko mnoge navade, ki spremljajo ta praznik, sploh začeli povezovati z Jezusovim rojstvom.

Med drugim obstaja mit o Božičku. Današnja podoba veselega Božička z belo brado, rožnatimi lici in rdečo obleko je lik iz uspešnega božičnega oglasa, ki so ga leta 1931 ustvarili za severnoameriško podjetje, ki proizvaja pijače. V petdesetih letih dvajsetega stoletja so nekateri v Braziliji želeli Božička zamenjati z domačim bajeslovnim likom – dedkom Indijancem. Ali jim je uspelo? Glede na besede profesorja Carlosa E. Fantinatija Božiček v priljubljenosti ni presegel le dedka Indijanca, ampak tudi »dojenčka Jezusa in tako postal uradni predstavnik praznika, ki se obhaja 25. decembra«. Toda ali so miti, kot je ta o Božičku, edini problem božiča? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, si poglejmo, kako je bilo v zgodnjem krščanstvu.

V Encyclopedii Britannici piše: »V prvih dveh stoletjih krščanstva so močno nasprotovali temu, da bi sprejeli rojstne dneve mučencev ali, ko smo že pri tem, Jezusa.« Zakaj? Kristjani so na praznovanje rojstnih dni gledali kot na poganski običaj, kot na nekaj, česar bi se morali popolnoma ogibati. Pravzaprav v Svetem pismu nikjer ne najdemo zapisanega datuma Jezusovega rojstva.

In čeprav so zgodnji kristjani nasprotovali običaju praznovanja rojstnih dni, je Katoliška cerkev v četrtem stoletju n. št. uvedla božič. Cerkev je želela utrditi svoj položaj, zato je odpravila največjo oviro, ki ji je bila na poti – priljubljenost poganske rimske religije in njenega praznovanja zimskega solsticija. Penne L. Restad je v svoji knjigi Christmas in America zapisala, da je vsako leto od 17. decembra pa do 1. januarja »večina Rimljanov prirejala gostije, se zabavala, uživala v veseljačenju, organizirala sprevode in sodelovala pri drugih praznikih, medtem ko so izkazovali čast svojim božanstvom«. Poleg tega so Rimljani na 25. december praznovali rojstvo nepremagljivega sonca. Cerkev je s tem, da je božič vpeljala na ta dan, pridobila mnogo Rimljanov, da so začeli praznovati rojstvo Jezusa namesto rojstva nepremagljivega sonca. V knjigi Santa Claus, a Biography je Gerry Bowler zapisal, da so Rimljani tako »še naprej lahko uživali v blišču teh zimskih praznikov«. V resnici »so nove dni proslavljali na star način«.

Povsem jasno je torej, da je bistven problem praznovanja božiča v njegovem odvratnem izvoru. Stephen Nissenbaum je v svoji knjigi The Battle for Christmas za božič rekel, da »ni nič drugega kot poganski praznik v krščanski preobleki«. Zato božič sramoti Boga in njegovega Sina, Jezusa Kristusa. Ali je vse to sploh pomembno? V Svetem pismu piše: »Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nezakonitost? Ali kakšno zvezo ima svetloba s temo?« (2. Korinčanom 6:14) Podobno kot drevo, ki zraste ukrivljeno, je tudi božič tako izkrivljen, da ga »ni mogoče zravnati«. (Pridigar 1:15)